Planinsko društvo Grmada CeljePrikazano: 1 - 20 od 723 zapisov
Interni izpiti za napredovanje v nazivu
Nekaj utrinkov iz letošnjega praktičnega izpita.
Kostanjev pohod
Slike iz pohoda
Tabor v Možnici
Ker je naš kreativni pisec na dopustu, tokrat krajša in bolj suhoparna spremna beseda. Pa še z zamudo...
Predzadnji vikend v septembru smo se udeležili tabora v Možnici.
Predzadnji vikend v septembru smo se udeležili tabora v Možnici.
Plezanje v okoliških stenah smo si v soboto zvečer popestrili, saj je naš Jager praznoval abrahama. Vse najboljše!
Ker smo se veselili pozno v noč, je naslednji dan minil bolj ležerno; ampak zaradi tega nič manj zabavno.
Delovna akcija na Pečovniški koči
Slike iz delovne akcije
Špik
Slike iz pohoda
Lom
Slike iz pohoda
Dolomiti
Slike iz planinskega izleta
Veliki vrh
Slike iz pohoda
Ledeniški tečaj (7.6. - 9.6. 2024)
Zgornja Pasterca, pogorje Grossglockner, Avstrija
Pa je končno le prišla - težko pričakovana nagrada za najbolj zagrižene tečajnike, ki so z lastnim znojem, solzami in znanjem 6000 vozlov prebrodili alpinistično šolo. Pustolovščina v pravo Visokogorje (z veliko začetnico!), kjer bodo udeleženci v lovu za magično izohipso 3000 prostovoljno zaigrali višinsko ruleto (ali "Kdo bo bruhal prvi?"). Potovanje v svet samoroga, jetijev in brezbrižnih jodlarjev: ledeniški tečaj 2024.
Po koncu predavanj smo tečajniki mesec maj preživeli v nestrpnem pričakovanju. Ko je veliki poglavar dal komando, so se takoj pričele obsežne priprave, primerljive z največjimi himalajskimi ekspedicijami. Z nahrbtniki, ki so presegli industrijske specifikacije nosilnosti (k sreči v Kibubi ni bilo moč dobiti kisikovih mask) smo se v petek 7.9. po šihtu podali proti gmotam ledu Zgornje Pasterce v pogorju Grossglockner. Sluteč našo željo po tretjem agregatnem stanju vode nam je sam Bog gmote ledu poslal nasproti, saj nas je že pri Trojanah dobila toča. K sreči je škoda bila zgolj zvočna in tako smo v poznih večernih urah prispeli v bivak salonskih alpinistov oz. garažno hišo Kaiser-Franz-Josefs-Höhe na 2369m nadmorske višine. Hiter obrok in v spalno vrečo, nekateri v avtomobilih, #jačiodavtov pa na tleh.
Naslednje jutro je pihalna godba AO GROMada nastavila budnico ob 4 in ko je že kazalo, da bo pohod do naše destinacije - koče Oberwalderhütte na 2973m - sprehod po planinski avtocesti, nam je pot zaprla plazovina. Brž se nanjo zavihti Tomo, si jo podredi s snežno sabjo in že so po vrvni ograji kapljali tečajniki. Ker smo s tem manevrom (in tečajniškim mencanjem) zamudili vlak, jo je šef do koče udaril kar po diretissimi, kar nam je pot popestrilo še z malo mešanega plezanja. Hitra kavica in kot bi mignil (hec, tečajniki so spet mencali) smo v najbližji razpoki preklinjali težo svojih sotrpinov. Navkljub temu smo s popolnim znanjem in neomajno izvedbo manevrov (hec, glej zgoraj) prehiteli vreme in predmetni pouk zaključili tik preden je dih-jemajočo gorsko kuliso zastrla gosta megla. Ampak komu mar razgled, važen je nov višinski PB na Stravi! Zatorej smo jo odpeketali še do najbližjega, neznanega vrha, kjer so pametne ure, barometri in vsa ostala geodetska oprema s ponosom zacingljale "3000m" (a o samorogu in jetijih ne duha, ne sluha). Neverjetno dogodivščino smo zaključili z "domačim fujtrom, da se reče", turnirjem Črnega Petra (skupni zmagovalec izgubljen v zgodovinske anale) in Tomotovim kitarskim koncertom.
Vsi tečajniki bi se iskreno radi zahvalili Tomotu, Vladiju in Dejzotu za odlično organizacijo, zanesljivo vodstvo, neizčrpno potrpežljivost, neprecenljive izkušnje in vsesplošno vrhunsko družbo.
Pa je končno le prišla - težko pričakovana nagrada za najbolj zagrižene tečajnike, ki so z lastnim znojem, solzami in znanjem 6000 vozlov prebrodili alpinistično šolo. Pustolovščina v pravo Visokogorje (z veliko začetnico!), kjer bodo udeleženci v lovu za magično izohipso 3000 prostovoljno zaigrali višinsko ruleto (ali "Kdo bo bruhal prvi?"). Potovanje v svet samoroga, jetijev in brezbrižnih jodlarjev: ledeniški tečaj 2024.
Po koncu predavanj smo tečajniki mesec maj preživeli v nestrpnem pričakovanju. Ko je veliki poglavar dal komando, so se takoj pričele obsežne priprave, primerljive z največjimi himalajskimi ekspedicijami. Z nahrbtniki, ki so presegli industrijske specifikacije nosilnosti (k sreči v Kibubi ni bilo moč dobiti kisikovih mask) smo se v petek 7.9. po šihtu podali proti gmotam ledu Zgornje Pasterce v pogorju Grossglockner. Sluteč našo željo po tretjem agregatnem stanju vode nam je sam Bog gmote ledu poslal nasproti, saj nas je že pri Trojanah dobila toča. K sreči je škoda bila zgolj zvočna in tako smo v poznih večernih urah prispeli v bivak salonskih alpinistov oz. garažno hišo Kaiser-Franz-Josefs-Höhe na 2369m nadmorske višine. Hiter obrok in v spalno vrečo, nekateri v avtomobilih, #jačiodavtov pa na tleh.
Naslednje jutro je pihalna godba AO GROMada nastavila budnico ob 4 in ko je že kazalo, da bo pohod do naše destinacije - koče Oberwalderhütte na 2973m - sprehod po planinski avtocesti, nam je pot zaprla plazovina. Brž se nanjo zavihti Tomo, si jo podredi s snežno sabjo in že so po vrvni ograji kapljali tečajniki. Ker smo s tem manevrom (in tečajniškim mencanjem) zamudili vlak, jo je šef do koče udaril kar po diretissimi, kar nam je pot popestrilo še z malo mešanega plezanja. Hitra kavica in kot bi mignil (hec, tečajniki so spet mencali) smo v najbližji razpoki preklinjali težo svojih sotrpinov. Navkljub temu smo s popolnim znanjem in neomajno izvedbo manevrov (hec, glej zgoraj) prehiteli vreme in predmetni pouk zaključili tik preden je dih-jemajočo gorsko kuliso zastrla gosta megla. Ampak komu mar razgled, važen je nov višinski PB na Stravi! Zatorej smo jo odpeketali še do najbližjega, neznanega vrha, kjer so pametne ure, barometri in vsa ostala geodetska oprema s ponosom zacingljale "3000m" (a o samorogu in jetijih ne duha, ne sluha). Neverjetno dogodivščino smo zaključili z "domačim fujtrom, da se reče", turnirjem Črnega Petra (skupni zmagovalec izgubljen v zgodovinske anale) in Tomotovim kitarskim koncertom.
Vsi tečajniki bi se iskreno radi zahvalili Tomotu, Vladiju in Dejzotu za odlično organizacijo, zanesljivo vodstvo, neizčrpno potrpežljivost, neprecenljive izkušnje in vsesplošno vrhunsko družbo.
Delovna akcija markacistov
Slike iz delovne akcije
Snežnik
Slike iz pohoda
Delovna akcija na Pečovniški koči
Slike iz delovne akcije
Ćemšeniška planina
Slike iz pohoda
Tradicionalni pakleniški plezalni tabor (26.4.2024 – 1.5.2024)
V času prve spomladanske invazije Slovencev na hrvaško primorje smo tudi člani AO Grmada izvedli tradicionalni plezalni tabor v kanjonu Velike Paklenice. Večina udeležencev je že pobožala tamkajšnjo skalo, nekaj pa nas je bilo še deviških. Vodja tabora je bil naš spoštovani član Vladi – Pastir, ki je za vse udeležence uredil ugodno namestitev in izvrstno vreme, medtem ko so mu pri oblikovanju navez pomagali drugi izkušeni člani odseka.
Kot pomembna plezalsko-alpinistična destinacija slovi Paklenica že tako dolgo, da je v Starigradu moč videti registracije iz celotne Osrednje Evrope. Na srečo se nas v samem kanjonu nikoli ni nagnetlo toliko, da bi zmanjkalo ponudbe, kljub temu pa smo nadebudneži v Nosorogu in Centralnem kaminu lahko izkusili gnečo na sidriščih in prehitevanje po levi. Bolj kot glava so tako trpela ušesa – »motorole« namreč niso več le igrača policistov, ampak vse bolj tudi premagovalcev višine. Radio Grmada na šesti postaji je bil priljubljen zlasti med Poljaki, ki so se vztrajno hvalili s svojo mobilnostjo (»Kamila, mam auto, možeš išč!«) in »osigurovanjem«. Domorodci so po drugi plati bolj zavezani naravnim metodam sporazumevanja. Sam Bog mi je priča, kolikokrat mi je skoraj ušlo ob njihovem zverinskem dretju, ki se ga je zaradi konfiguracije terena slišalo vse do Dinkove restavracije. In ker ni pakleniške plezarije brez obiska le-te, zato smo se večkrat pofočkali tudi tam. Marsikaj zanimivega sem že videl, da bi didžej tako hitro raztelesil ribo, pa še ne.
Čeprav sem v svoji naivnosti s sabo pritovoril kolo, časa zanj ni bilo. Se je pa našel za hlajenje razbolelih mišic v Jadranskem morju, ki je imelo svežih sedemnajst stopinj. Svoje so k regeneraciji dodale še večerne kozlarije ob čipsu in hmeljskih maliganih. Takrat je bil tudi čas za izmenjavo plezalskih izkušenj. V petih dneh smo premagali več kot petdeset smeri, med njimi Mosoraško, Brahmovo, Cirkus ipd. Podrobnosti so na spletni strani v zahihku "Vzponi".
Nekakšen neuraden zaključek tabora se je zgodil v ponedeljek, 29. 4. 2024, zvečer, ko nas je Kičo počastil s svojim golažem. Večinsko mnenje mu je pribilo dve vulkanizerski zvezdici, za tretjo pa se bo boril prihodnje leto, ko mu bomo zrihtali večji kotel. Tabor smo soglasno označili za velik uspeh, saj se je končal praktično brez poškodb in slabe volje. Ostra pakleniška skala tako v manjši meri ostaja na koži naših udov, precej bolj pa v naših srcih.
Kot pomembna plezalsko-alpinistična destinacija slovi Paklenica že tako dolgo, da je v Starigradu moč videti registracije iz celotne Osrednje Evrope. Na srečo se nas v samem kanjonu nikoli ni nagnetlo toliko, da bi zmanjkalo ponudbe, kljub temu pa smo nadebudneži v Nosorogu in Centralnem kaminu lahko izkusili gnečo na sidriščih in prehitevanje po levi. Bolj kot glava so tako trpela ušesa – »motorole« namreč niso več le igrača policistov, ampak vse bolj tudi premagovalcev višine. Radio Grmada na šesti postaji je bil priljubljen zlasti med Poljaki, ki so se vztrajno hvalili s svojo mobilnostjo (»Kamila, mam auto, možeš išč!«) in »osigurovanjem«. Domorodci so po drugi plati bolj zavezani naravnim metodam sporazumevanja. Sam Bog mi je priča, kolikokrat mi je skoraj ušlo ob njihovem zverinskem dretju, ki se ga je zaradi konfiguracije terena slišalo vse do Dinkove restavracije. In ker ni pakleniške plezarije brez obiska le-te, zato smo se večkrat pofočkali tudi tam. Marsikaj zanimivega sem že videl, da bi didžej tako hitro raztelesil ribo, pa še ne.
Čeprav sem v svoji naivnosti s sabo pritovoril kolo, časa zanj ni bilo. Se je pa našel za hlajenje razbolelih mišic v Jadranskem morju, ki je imelo svežih sedemnajst stopinj. Svoje so k regeneraciji dodale še večerne kozlarije ob čipsu in hmeljskih maliganih. Takrat je bil tudi čas za izmenjavo plezalskih izkušenj. V petih dneh smo premagali več kot petdeset smeri, med njimi Mosoraško, Brahmovo, Cirkus ipd. Podrobnosti so na spletni strani v zahihku "Vzponi".
Nekakšen neuraden zaključek tabora se je zgodil v ponedeljek, 29. 4. 2024, zvečer, ko nas je Kičo počastil s svojim golažem. Večinsko mnenje mu je pribilo dve vulkanizerski zvezdici, za tretjo pa se bo boril prihodnje leto, ko mu bomo zrihtali večji kotel. Tabor smo soglasno označili za velik uspeh, saj se je končal praktično brez poškodb in slabe volje. Ostra pakleniška skala tako v manjši meri ostaja na koži naših udov, precej bolj pa v naših srcih.
Pohod po poteh celjskih grofov
Slike iz pohoda
Slapovi Buzeta
Slize iz pohoda II.
Slapovi Buzeta
Slike iz pohoda
Turnosmučarski tabor
V iskanju snega na izhodiščih tur smo se letos odpravili na Vzhodno Tirolsko. Bazo smo imeli v Hubnu in se vsak dan zapeljali v drugo dolino. Smučali smo z Boses Weibl, Hochgasser in Hinterbergkofel.
Delovna akcija na Pečovniški koči
Slike iz delovne akcije
Prikazano: 1 - 20 od 723 zapisov
© 2024 Planinsko društvo Grmada Celje. Vse pravice pridržane.
Gostujemo na mojstreznik.si | Izdelava: ivanek.net