Peter Robič (AO Grmada) in Gregor Knez (AO Matica) v Spodnjem in Zgornjem Ledinskem slapu.

Z Gregorjem sva se spoznala pred približno šestimi leti, ko sva še kot tečajnika plezala na plastiki v športni dvorani v Sevnici.
Srečevala sva se po plezališčih in se dogovarjala za plezanje; nazadnje pred kratkim v Tamarju, kjer sva se končno navezala in splezala kratek slap.

To morva kmalu ponovit, sva si rekla; in res, zadnji dan v januarju se odločiva za Ledinca na Jezerskem. Zaradi snega sva z avtom prišla le do zadnje kmetije in od tam nadaljevala peš. Do tovorne žičnice je šlo hitro, v pol ure, naprej pa ni bilo več gazi, tako da sva jo po Lovski poti utirala sama. Bližje kot sva bila slapu, več je bilo snega, tako da sva do vstopa potrebovala še dodatni dve uri. Odločila sva se da bova plezala brez nahrbtnikov in se na koncu spustila nazaj. Spodnji Ledinski slap je imel dovolj ledu, največjo težavo je pri plezanju predstavljal nalepljen sneg na ledu, ki je precej popestril zadevo, še posebej v vertikali. Po 2,5 ure nama je uspelo splezati na vrh prvega slapa. Spustila se je megla, začelo je močneje snežiti...a to naju ni ustavilo in sva seveda nadaljevala z gaženjem naprej in se po debeli uri le prebila do Zgornjega Ledinskega slapa. Težavnost je bila zaradi manjše naklonine manjša kot spodaj, tako da sva bila v eni uri oba na vrhu. Takoj sva pričela s spusti; na dotrajana sidrišča, ledni stebriček, abalake... V dobri uri sva bila pri nahrbtnikih, si privoščila čaj in sendvič, pospravila opremo in se odpravila v dolino. Pot navzdol ni bila naporna, tako da sva se še pred temo odpeljala proti domu.

Celotna tura je bila fizično in psihično precej naporna, vendar sva oba zelo uživala v neokrnjeni naravi in miru, visoko med gorami.

                                                                                                                                                                                                        PeRo