Od 21-29.4.2015 smo se Mateja, Jasna, Špela (PK Rifnik-Šentjur), Nena (AO Matica Celje) in Tea mudile na plezalnih počitnicah na Kalymnosu. Tja smo najprej z avtom potovale do Milana, nato z letalom do otoka Kosa in trajektom do glavnega mesta in pristanišča Kalymnosa-Pothio. Nastanile smo se v vasici Massouri, kjer je vzdušje predvsem grško sproščeno, turisti pa predvsem plezalci vseh mogočih jezikovnih skupin. Kalymnos je grški otok v Egejskem morju, ki je nekoč slovel predvsem po pridelavi spužev, dandanes pa je zanimiv predvsem kot plezalna destinacija. Otok je hribovit z zanimivimi apnenčastimi plezalnimi stenami. Plezanje je mogoče v okoli 60 sektorjih, ki so ob obali, v jamah in dr. Plezarija je lepa, saj skala »drži«, prisotne so šalce in zanimiva, saj so prisotni kapniki, previsi, plate, zajede… Smeri so težavnostne stopnje od 4a do 8b, najdejo pa se tudi nekaj malega večraztežajnih smeri, med drugim tudi na sosednjem otoku Telendosu. Le-ta je bil nekdaj del otoka Kalymnosa, ki pa se je od njega ločil po potresu v preteklosti. Sedaj vsakodnevno večkrat tja pelje hitra ladjica. Prav tako je tam opremljenih nekaj zanimivih sektorjev, ki so prav tako v jamah ali pa tik ob obali. Po otoku smo se vozile s skuterji, ki jih lahko najameš za primerno ceno in se tako vsakodnevno selile v različne sektorje. Ker je zanimivih sektorjev veliko, smo v istem dnevu obiskale dva sektorja, saj so razdalje majhne. Otok je namreč po dolžini dolg 21 km, po širini pa 13 km. Ceste so večinoma urejene, ovire so predvsem padajoče kamenje in pa koze ter ovce. Prometa je zelo malo, predvsem plezalci na skuterjih. Izdan je super plezalni vodniček, kjer imaš opise vseh sektorjev, med drugim tudi »lepoto« določenih smeri, ki so označene s sončki in poezijo, pa tudi kdaj v določene sektorje posije sonček. Večinoma pa smo se strinjale, da so v primerjavi z našimi ocenami smeri tam za kakšno oceno precenjene. V tem letnem času so sicer temperaturne razlike med dnevom in nočjo kar velike, od tega, da smo bile v puhovkah do tega, da si lahko bil v kopalkah. Predvsem pa nas je kdaj tudi močno napihalo. Skratka, petperesna deteljica se je imela skrajno plezalno in družabno super fajn in s sklepom, da se na otok prav gotovo še splača vračat, kar počne tudi naša Puss…-Špelca.
Jasna
Tako kot vsako leto, smo se tudi letos, pred prvomajskimi prazniki, odpravili na jug v Paklenico. Vreme nam tokrat ni bilo najbolj naklonjeno, a smo vseeno preplezali številne smeri...
Od petka, 10.4. do nedelje, 12.4. smo izvedli spomladanski tabor na primorskem. Plezali smo v Ospu, Črnem Kalu, Vipavi in Sistiani (ITA). Več pa v slikah:
V soboto, 7.3.2015 smo se zgodaj zjutraj odpravili proti Avstriji plezat slapove. Načrt za v soboto je bil zapeljati se mimo Lienza skozi Felbertauerntunnel na salzburško stran, kjer smo imeli informacije, da so slapovi še dobro narejeni. Načrt za nedeljo ni bil fiksen, namen je bil pa Heiligenblut. Ob prihodu iz tunela nas je pričakala prava zima in kar veliko novega snega. Ker sta pred nami dva zgazila pot do slapov Nordportalfalle smo najprej šli za njima do levega slapa. Kljub gazi se je mestoma vdiralo do riti. PeRo odloči, da bova prvo plezala levega, zato lahko Gašper zgazi še naprej do desnega. Po preplezanih slapovih gremo nazaj do tunela splezat še Odalmfalle na drugi strani. Načrt hitro pade v vodo, ker še nobeden ni zgazil poti do njih, nam pa se tudi ni dalo. Ob vračanju proti Lienzu si ogledamo še slapove na južni strani tunela, ki so se nam zjutraj zdeli še narejeni vendar se izkaže, da že preveč teče pod in po njih. Vmes odpade tudi Heiligenblut; »trojk pa že ne bomo plezali«. Zato zavijemo proti Italiji in si od daleč ogledamo še dva slapa, ki izgledata narejena. V tretjem poizkusu najdemo v Sillianu prenočišče in se zvečer ob debati zmenimo, da gremo zjutraj prvo splezat Sunntaplotz, ki je tik ob cesti, potem pa pogledat v Pragsertal, kjer sva plezala z Jagrom na začetku sezone. Ko preplezamo slap, pridejo pod njega štirje italijani in pravijo, da sta malo naprej ob cesti tudi narejena dva. Pa gremo pogledat. Tista dva opazimo, vendar našo pozornost pritegne povezana sveča, ki pada čez jamo v Hohlensteintalu, v kateri so težke M smeri. Ko pridemo do nje, manjšina odloči, da je preveč tvegano in se vrnemo do avta. Ker nisem najbolj navdušen, da se peljemo nazaj do Pragsertala, se odločimo peljat proti domu in pogledat če so narejeni slapovi ob cesti v Val d’Ansiei ali Sappadi. Prvi niso narejeni, v Sappadi pa še avto dobro ne ustavim, ko je PeRo že zunaj; »to gremo!« Dileme ni, sledi še zanimiv dostop po napeti jeklenici čez reko in kar hitro splezamo oba. Ko končamo gremo pogledat še slap Carpe diem v Val Visdende. Narejen je, ampak je ura že 18h, zato ga pustimo za naslednjič. Zvečer, nekaj čez 22h pridemo po narejenih skoraj 900 km nazaj v Celje in v Bazi naredimo analizo. Road trip je uspel, imeli smo se fajn, splezali smo 5 slapov in si jih nagledali še za nekaj naslednjih sezon...
Matej Arl
V sklopu AŠ je potekal od 21. - 22.02.2015 v Tamarju zimsko-ledni tečaj. Več pa v slikah...
V petek, 20.02.2015 smo trije člani AO Grmada Celje (M. Peterka, M. Korošec in P. Robič) opravili zahteven zimski vzpon na Jalovec, 2645m visoko goro v Julijskih Alpah.
Ob 3.00 uri zjutraj smo iz Celja krenili proti dolini pod Poncami-Planici. S parkirišča pod "velikanko" smo se odpravili ob 5.15 in po 45 min prispeli do koče v Tamarju, kjer smo odložili "odvečno" prtljago ter nadaljevali proti Jalovškemu ozebniku. Pred vstopom v ozebnik smo si nadeli pas, dereze in čelado, pohodne palice pa smo zamenjali za cepin. Vzpon skozi ozebnik je bil naporen, je pa skozenj čudovit pogled na Tamar. Z doline zgleda zelo pokončno, kar pa je le optična prevara. Ob 10h so nas na vrhu ozebnika pozdravili sončni žarki. Odločili smo se za vzpon skozi Zimski kamin na streho Jalovca. Začetni (20 m visok) skok v smeri je precej strm (okrog 70°), višje na strehi pa se strmina unese. Manjše težave so nam predstavljali "skalni" skoki, saj je primanjkovalo snega. S strehe smo stopili na greben Jalovca, po katerem nas je pot vodila na vrh, katerega smo dosegli ob 11.45 uri. Razgled je bil prečudovit... Na trenutke je močno pihal veter, zato se nismo dolgo zadrževali in se kmalu spustili po "normalki" nazaj do vrha ozebnika, se okrepčali in se odpravili (na žalost brez smuči) nazaj v dolino in se ob 14.45 (po slabih 10 urah hoje) prepustili še zadnjim sončnim žarkom pri koči na ležalnikih...
P. Robič
© 2025 Planinsko društvo Grmada Celje. Vse pravice pridržane.
Gostujemo na mojstreznik.si