V nedeljo nas je pot zanesla na našo soimenjakinjo - Grmado na Graški gori.

V nedeljo, 23.02.2014 smo izvedli praktični del zimske planinske šole.

V soboto zjutraj se nas je pet nadebudnih tečajnikov s Fotom in Gašperjem na čelu, odpravilo pod Raduho, da bi pridobili praktične veščine s področja bivakiranja. V bližini koče na Loki smo preiskali teren in določili kje si bomo zgradili prenočišča.  Razdeljeni v dve skupini, smo pričeli z gradnjo iglujev. Druga skupina se je gradnje lotila tako velikopotezno, da je potrebovala celo svoj snego kop, da si je zagotovila dovolj gradbenega materiala. Bili smo pravi gradbinci, vsak eskim bi bil ponosen na nas :). Do teme so bili naši igluji postavljeni, postelje postlane, mi pa prijetno utrujeni. Ob novici o novih medaljah z OI smo z nasmeški (eni bolj, drugi manj uspešno) zaspali. Naslednje jutro smo ugotovili, da je bil iglu prve skupine najverjetneje samo muha enodnevnica, saj se je čez noč streha že dodobra pogreznila in najverjetneje ni zdržala naslednje noči. A svojemu namenu je služil. Drugi iglu je bil malce bolj resen in bo zato najbrž kljuboval vremenu še kar nekaj časa.

Vreme nam je služilo, zeblo nas ni preveč, imeli smo sonček, imeli smo se super in veliko smo se naučili. Tistim ki niso šli zraven pa je lahko zelo žal :).

Vida

 

VTISI NEKATERIH VRLIH TEČAJNIKOV:

Tomaž Kerec 

Po težkem pričakovanju sem končno doživel bivakiranje. Romantično pričakovanje mirnega spanca v igluju v naravi mi je hitro odvzel hlad,kar je bila posledica ultra lahke opreme ( ki jo je predavatelj odsvetoval ).Kljub slabemu spancu mi je bila izkušnja zelo všeč in mi bo ostala v dobrem spominu.

 

Davor Čadej 

Zanimiva, predvsem pa koristna izkušnja bivakiranja, hvala Fototu in Gašperju da sta potrpela z nami.

 

Janez Bitenc 

Super družba, obilo smeha in odlična nova izkušnja. Hvala Fotu za njegov čas in deljenje izkušenj.

 

Damir Škrinjar 

Bivakiranje je bila izkušnja, ki jo Mastercard resnično ne pokrije. Izdelava je sicer trajala cel popoldan (slabo predelan sneg), vendar smo si naredili takšne "hotele", ki bodo stali še nekaj časa (upam). Moja slabost, je ta, da nimam dobre spalne vreče, zato sem se ponoči zbujal, kar nekajkrat. Pohvala gre vsem, za odlično timsko delo in zahvala Fotu, ki nas je naučil poleg izdelovanja bivakov še marsikaj zraven. Odlična izkušnja, ki je ne bom pozabil celo življenje.

 

 

 

Tradicija ostaja. Zgodil se je še petič, pohod namreč. Letos dva dni pozneje kot običajno, saj vreme v četrtek res ni bilo naklonjeno pohodnikom. No včerajšnji dan pa je bil bolj prijazen in ko smo se iz Konjic povzpeli na Skalo, nas je že pričakalo sonce. Po štirih urah prijetne hoje, pa smo kot običajno zaključili na Sv. Tomažu nad Vojnikom.

Marko Mavhar: Od petkove pustolovščine v Herletovi smeri mi stena ni dala miru. Ko sva z Miranom tisti dan sestopala, sem se uzrl nazaj trdno prepričan, da se bom kmalu vrnil. Nedelja je minevala v znamenju počitka in bolj ko sem prihajal k sebi bolj me je spet vleklo tja gor. Ni kaj, vzamem telefon v roke in pokličem Mraka. Če bo kdo za akcijo pa bo to zagotovo on. Ni bilo potrebno veliko časa, da sva uskledila termin. V poznem ponedeljkovem popoldnevu se prebijava po vijugasti cesti skozi gosto meglo proti Logarski dolini. Tam so naju zopet pozdravile zvezde, ki so metale svojo čarobno svetlobo na spokojne vrhove nad dolino. 0prtava si nahrbtnike, ki sva si jih bila pripravila že prej in se počasi vzpenjava proti koči na Jami. Koča je bila zaprta, samo vonj po krušni peči, ki se je razlegal okoli, je izdajal, da je bila še nedolgo tega odprta. Za silo si urediva ležišče v bližnji drvarnici. Mrak nama skuha okusno večerjo, da sva lažje zaspala, saj naju je oba po tihoma grizel duh negotovosti jutrišnjega dne. Ob štirih zjutraj mi prijeten spanec pretrga histeričen zvok budilke, ki je naznanjal pričetek najine odiseje. Ob soju svetilk načenjava že dobro uhojeno gaz proti steni. Tokrat nama je bila ta muka prizanešena in posledično sva stala pod steno še v trdi temi. Vsak zase pričenja ritual priprave na plezanje. V soju svetilk plezava nenavezana vse do mesta kjer se Herletova smer odcepi v levo. Tam narediva varovališče in nadaljujeva po izpostavljeni zasneženi rampi. Začetek ni bil ravno obetajoč, tukaj je bil sneg slabše predelan, vendar še vedno dober, da je bilo moč hitro napredovati. Prvo težje mesto je pred nama, nerodna prečnica, ki ji sledi prehod v žleb, nama kar podkuri v podlahti. Tukaj je Mrak prakticiral prav poseben tehnični prehod; z eno roko se oklepaš skale, z drugo pa s cepinom zapičiš v pomrznjen šop travice, sledi še preprijem na cepinu in se z binglanjem nog v previsu nerodno skobacaš na zasneženo poličko. Po tej akrobaciji je sledila zmerna plezarija po zasneženem žlebu vse do velike rampe. Prečka v levo, ki jo v letnih razmerah lahko prehodiš z rokami v žepu, je sedaj zahtevala kar nekaj napora in še več izkušenj v nameščaju varovanja, saj so bile vse optimalne razčlembe prekrite s snegom. Tehniko plezanja zasneženih prečnic, ki jih v smeri ne manjka sva do dobra izpilila. Skoraj tako kot poleti, le da ne veš točno kaj držiš s premrlimi prsti od mrazu, plezalke pa zamenjajo okorni gojzarji z derezami na nogah. Čeprav bi raje videl, da bi do težjega dela imela še kaj za "popikat" se oba čudiva ob pogledu navzgor. Stena je tukaj tako strma, da ji sneg ne pride do živega in pogled na golo skalo, ki jo tu in tam krasi kakšna zaplata snega, nama je odprl obilico negotovih vprašanj. Nič, odpneva dereze, gojzarji romajo v nahrbtnik, na noge pa navlečeva mrzle plezalke. Ne bo druge rešitve, si rečeva in Mrak se zapodi v prvo šestico pred težjim delom. Privajanje na letni tip plezarije nama ob teh vremenskih pogojih ne gre najbolje od rok. Veter, ki nosi po zraku snežene kristalčke nama tu in tam zagode pod noge, da se komaj ujemeva v ravnotežju. Sledim mu z okornimi gibi, rok ne čutim več že po prvih prijemih in plezanje je tukaj vse prej kot užitek. Počasi prisopiham do njega, zdaj pa naju čaka najtežji del smeri. Zdaj ko še imam razgrete prste nadaljujem proti detajlu, s težavo se prebijem skozenj nakar mi višje gori spodrsne na poledenelem stopu. Še zadreti se nisem mogel, tako hitro se je vse odvilo. Pa je šla čista prosta ponovitev po gobe. Hitro se poberem in ponovno splezam do stojišča. Mrak se mi kar smili, saj ga čakajo težave popolnoma neogretega. Ni bilo potrebno veliko čakati, da je splezal do mene. Zdaj naju do roba ločita le še dva raztežaja, ki pa sta vse prej kot lahka, za plezalke preveč snežena, za dereze pa presuha in ko misliš, da si že mimo najtežjega, te stena zaposli še z dodatnim delom, ki se mu ne moreš odreči. Po Mrakovih besedah si tukaj še vedno bližje podnu, kot vrhu. No po osmih urah garanja nama uspe priplezati na rob. Izžeta od naporov sva si z zadovoljstvom stisnila v roke. Veselje je bilo nepopisno, čeprav sva vedela, da še ni konec, zdaj se začenja šele drugi polčas; treba je priti nazaj v dolino, ki je v takšnem stanju vse prej kot enostavno. Veselje pa je rastlo z vsakim metrom sestopa. Ves čas sem se spraševal, kaj nas vodi v takšna dejanja? Kaj je tako dobrega v vsem tem posebnem trplenju, ki ga alpinist izkusi v mrzlih stenah? Odgovora še do danes nisem našel, le težave in vesel sem, če jih lahko najdem in premagam, še posebno če ti pri tem pomaga prijatelj. Vse skupaj pa je ena velika šola za življenje.