Tradicionalni izlet na Triglav je tudi letos uspel.

Čestitke vsem za vloženo energijo, še posebej pa prvopristopnikom za osvojenega Očaka:-))

Ostale fotografije so na naši facebook strani.

30. in 31. julija smo markacisti planinskega društva Grmada označili z markacijami in uredili dve pristopni poti na Veliki vrh. S tem smo mnogim planincem omogočili varno osvajanje enega o najlepših in lahko pristopnih vrhov v Kamniško savinjskih Alpah. Ta vrh je mnoga leta veljal za lahko pristopnega toda tudi zelo nevarnega, saj so se obiskovalci pri sestopu iz tega vrha praviloma izgubljali.

Na prečudovit sobotni dan smo se odpravili na Dobrač.

Več fotografij je na naši Facebook strani.

Ogled Snežne jame in odhod domov

 Po zajtrku smo pospravili naše sobe in se še pred kosilom odpravili na obisk pastirjem na Planini Javorje. Po kosilu (makaronovo meso!! - njamsi) pa smo si šli ogledat še Snežno jamo. Tako smo v dveh dne stali na najvišji in najnižji točki Raduhe. Po ogledu jame pa nas je naša Emanuela odpeljala domov.

Pohod na vrh Raduhe (2.062m)

 Od Koče na Loki smo se preko Planine Arta, povzpeli na Veliko Raduho. Nato smo se spustli na Durce in preko Laneža vrnili na naš "domek":-)

Odhod na tabor

Pred leti smo imeli sanje narediti cvetlično zeliščni park.

To smo tudi naredili. Poimenovali smo ga  " LILIJA ", po brstični liliji, ki je tu avtohtona rastlina, vendar redka, zato je zaščitena.

Danes, leto pozneje, ko so sanje že resničnost, poglejmo, kaj se v tem našem parku dogaja.

Naša Justika se je v močni konkurenci junaško pomerila v plezanju.

 Bravo!!!!!

V soboto 16.4.2011 smo se udeležili tradicionalnega pohoda po poteh celjskih grofov.

Letos smo pomlad začeli na Komni…na smučkah

Pa smo se šli prepričati, če je na Komni turna smučarija res tako fajn, kakor pravijo.

Izbrali smo enega vremensko najlepših koncev tedna v mesecu marcu in ga začeli v njegovi sredini.

V sredo, zgodaj zjutraj, je krenil na pot dobršen del ekipe, ki je poskrbel, da so turno-smučarska »prtljaga« in »tekoče zadeve«, prispeli iz izhodišča, 653 metrov visoko, sicer spodnje postaje tovorne žičnice pri Koči pri Savici, preko Pekla do Doma na Komni, do višine 1520 metrov.

Grizenje kolen in premagovanje serpentinaste poti, ki pelje na visokogorsko kraško planoto, ko sta na voljo le dva ovinka, levi in desni, sta bila »mala malica« za pisano druščino, mavrico karakterjev vseh starostnih skupin, ki se je znašla tako ali drugače skupaj, in delila štiri dni v in ob koči Majerci, sredi veličastne Planine na Kraju, na višini 1508 metrov, ko je, saj veste, greh če ga ni.  

Sredin popoldanski turno-smučarski cilj je bil bližnji Difovski vrh, ki je bil prijetni ogrevalni cilj za prvi dan. V poznih večernih urah smo se že delno sestavljeni ekipi, pridružili še štirje »zamudniki«, ki smo uspeli nadoknadili predvsem celotni kulinarični del sredinega dne.

V četrtek zjutraj smo tako našteli petnajst uporabnic in uporabnikov plazovnih žoln, od tega šest zagrizenih turnih smučark, nekatere prvič v celotni turno-smučarski opravi. Pa smo jo mahnili po dolini Gracije v smeri proti zahodu, med ruševjem, ki je letošnjo zimo precej štrlelo ven iz povprečja, in nenavadnimi kraškimi kontami. Na Bogatinskem sedlu, ki iz višine 1803 metre nad morjem, odpira čudovite poglede proti Krnu (zato pa ga lahko imenujemo tudi Vratca), smo se usmerili proti severozahodu, in mimo Vrha nad Gracijo (1919 m) dosegli Lanževico, dvatisočaka, ki mu zraven prištejemo še tri metre, pa smo na vrhu. Smučarija preko Lepe Komne, pa je bila ena sama uživancija brez konca in kraja, po pobočjih in v snežnih razmerah, ki si jih niti v sanjah nismo upali napovedovati. Popoldne smo se razvajali ob kulinaričnih dobrotah, nastalih izpod mojstrskih rok Vinka, in se prepustili martinčkanju ter božanju pomladnih sončnih žarkov na planini, ki smo jo z vsemi rokami in odprtim srcem sprejeli za začasni dom.

S petkovo turo smo ponovili orientacijo po dolini Gracije in se pred Bogatinskim sedlom, v zatrepu doline usmerili…ups…usmeril nas je vodnik Aleš…proti jugovzhodu, pod pobočji Bogatina (1977 m), v smeri proti Velikemu Bogatinu ali Mahavščku, dvatisoč metrov in plus osem, visokemu vrhu, ki nas je pričakal s svojo opastjo in z vršno planoto. Dih jemajoči razgledi na vse strani nas niso pustili ravnodušne, še bolj pa je poskočilo srce ob smučarskem spustu. Vsak s svojim stilom in v skladu s svojimi zmožnostmi.

Petkovo popoldne so nekateri izkoristili za počitek pred zadnjim skupnim večerom, drugi pa smo jo mahnili še na večerno turco na bližnji Difovski vrh (ponovljen s strani najbolj vztrajnih še v soboto dopoldan). Večer je bil v znamenju turno-smučarskega krsta za našo prvo-pristopnico k tovrstni dejavnosti, poln smeha, petja in plesa.

Sobotno dopoldne smo namenili transportu vse potrebne in tudi odvečne prtljage do Doma na Komni, dodatnemu fotografiranju za album spominov, spustu v dolino peš ali na smučeh, do koder se je pač dalo; in nenazadnje, zbiranju vtisov o vsem doživetem, nikjer drugje kot ob pivu ob Bohinjskem jezeru.

Uživali smo turni smučarji:

Aleš, Mirko, Jožica, Aleš, Matej, Petra, Polonca, Polona, Tomi, Karmen, Cveto, Janč, Janez, Vesna in Iztok

Fotografije so prispevali: Iztok Ivakič, Mirko Jegrišnik, Polona Kuzman, Petra Gregorc, Karmen Razlag, Tomi Krašovec, Janez Kuntarič

                                                                      Petra Gregorc

Samo en cvet, en cešnjev cvet, dehteč in bel...