Mladi planinci smo zopet šli na planinski pohod. Tokrat z vlakom do Šentjurja in peš do Resevne, Vrunčevega doma, Svetine in Pečovniške koče. Tokrat smo se združili mladi planinci OŠ Lava in OŠ Frana Kranjca s starejšimi planinci PD Grmada in jo mahnili kar skupaj. Na koncu nas je bilo skoraj več kot starejših, mladih iz obeh šol nas je bilo kar 75. To smo sijali od zdravja in zadovoljstva.

Med potjo smo nabirali kostanj, malicali, risali risbice, se smejali in si malo ponagajali. Brez zapletov smo veseli prišli do cilja, kjer smo Alisi zapeli še za rojstni dan, ji poklonili majhno pozornost, potem pa pojedli gobji golaž in sladko rulado. Seveda smo spekli še kostanj, ki smo ga med potjo pridno nabirali.

Skupaj smo prehodili 13 kilometrov, premagali 975 m višinske razlike, hodili pa smo 6 ur. Bravo naše mlade noge in še kdaj. S PD Grmado je zmeraj lepo.

Prihodnji izlet bo novembra po želji v organizaciji staršev Od Litije do Čateža. S planinskim krožkom pa z vlakom na Mrzlico, 15. 11. 2008. 

Veselim se prihodnjih pohodov.

Metka

Bilo nas je blizu 150.

74 otok iz OŠ Lava in OŠ Frana Kranjca iz Polul. Spremljevalcev nas je bilo 12: "tršice", vodniki in pomočnice vodnikov.

Pot iz Šentjurja preko Resevne in Svetine do Pečovniške koče na Grmadi smo prehodili v šestih urah. Premagali smo 970 m višinskih razlik v razdalji 13 km.

GLEJ POHOD

VELIKA PLANINA, 1534m, Domžalski dom

V novem šol. letu smo se v soboto, 27. 9. 2008, z mladimi planinci OŠ Frana Kranjca, , odpravili na Veliko Planino, 1534m. Ker so bili lani starši in otroci zadovoljni z delovanjem krožka, so se letos otroci množično prijavili na prvi pohod, saj jih je bilo kar 53. Spremljali smo jih 4. planinski vodniki in 3. spremljevalci – učitelji. Peljali smo se z avtobusom in s kombijem. Odločili smo se za pot preko Črnivca, Kranjskega Raka, Male Planine na Veliko Planino in po isti poti nazaj.

Po eni uri in pol hoje smo prišli do Jarškega doma, žigosali dnevnike in čez 15 minut do Domžalskega doma, kjer smo malicali, se pogreli in dobili drugi žig. Pot smo nadaljevali po planoti in nestrpno pričakovali pastirja Petra. Pri cerkvici Marije Snežne pa smo ga le zagledali. Hitel nam je nasproti, ves nasmejan odet v značilna, pastirska oblačila. Povabil nas je v svoj stan, ga razkazal in nam povedal nekaj o nastanku Velike Planine. Kljub vetru in mrazu, saj je temperatura kazala 5 stopinj, smo se polni zadovoljstva in novih vtisov odpravili v dolino. Pri avtobusu smo naredili z otroki kratko analizo, pozneje pa še z vodniki. Hodili smo 5 ur, cel izlet pa je z vožnjo trajal 10 ur.                              

Metka Irgolič, vodja planinskega krožka

Plezalna pot na Mrzlo goro je ena najzahtevnejših v Kamniško-Savinjskih Alpah. Dolga je in naporna ter zaradi hude krušljivosti v zgornjem delu tudi objektivno nevarna. Varovala, ki so skopo odmerjena, bi bilo treba pogosteje nadzorovati in po potrebi popravljati. Sicer pa je tura na Mrzlo goro izredno vabljiva in zanimiva, izurjen gornik bo na vrhu slavil praznik.

Andrej Mašera

Na obisk smo dobili goste iz Srbije in skupaj smo se odpravili na Triglav...

PRVI PLANINSKI EKO TABOR PLANINSKEGA KROŽKA
 OŠ FRANA KRANJCA NA PEČOVNIŠKI KOČI

Od 27. do 29. junija 2008, smo preživeli tri lepe in zanimive dni mladi planinci OŠ Frana Kranjca Celje.
Pričeli smo v petek s pozdravom in postavljanjem šotorov, kateri so bili kmalu mokri tako, da smo preizkusili prepustnost in ugotovili, da dva spuščata. Tabor nadaljevali v soboto, ko smo se odpravili na 7 urni lov za izgubljenim zakladom, se naučili vozlat, se preizkusili v plezanju po umetni plezalni steni, se spuščali po škripcu, spoznali osnove prve pomoči, se imeli lepo in bili ves čas v naravi. Končali smo v nedeljo s programom za starše in gobovo juho, katere sestavine smo našli kar sami. Bivali smo pod vodstvom vodnikov: Metke, Elča, Robija, Barbare, Tanje in Miha. Vodja tabora je bila Metka Irgolič, učiteljica športne vzgoje. Celoten tabor je lepo stekel, otroci s(m)o se imeli lepo, uživali v naravi in družbi svojih prijateljev. Seveda je piko na i prispevala tudi dobra hrana. Za prazne želodčke je materinsko skrbela Vera. Na koncu pa ne smem pozabiti najpomembnejšega človeka, brez katerega nas sploh ne bi bilo takšnih kot smo. Ja, to je naš Šinko.
Hvala vsem odgovornim, saj brez vas ne bi opravili dobrega tabora in ne bi bilo 25 navdušenih in zadovoljnih otrok. Tudi vreme nam je služilo, saj nam je ponagajalo le enkrat in to za kratek čas. Imeli smo se lepo in upam, da še kdaj ponovimo.