Letošnji zaključek je po dolgem času potekal izven KSA. Odpravili smo se v Koču na Gozdu pod Vršičem.
Pred zaključkom pa seveda tradicionalna skupna tura. Eni na smučkah drugi pa peš, smo se odpravili na Ojstrnik - najbolj vzhodni vrh v Karnijskih Alpah, ki presega višino 2000m.
Dva najbolj pogumna (Luka in Leon) se nista sprehajala, ampak sta zarinila v Kamenkov kamin v Šitni glavi (M5+). Čestitke!

Minuli vikend je potekal tabor Vipava.
Tabor je bil namenjen vsem, ki smo želeli malo potrenirati. Predvsem pa novim tečajnikom, da so se spoznali s pravo skalo ter z dolgimi (večraztežajnimi) smermi. Plezali smo tako v soboto kot tudi nedeljo.
Sobotni večer pa je bila namenjen druženju, saj smo obiskali okoliške kleti ter se malo poveselili!
Bravo vsem tečajnikom, za uspešno upravljene vzpone. Še pobaj pa Teji, Tomotu, Drejcu in načelniku Gašperju! Brez vas res NE BI ŠLO.

Lp,
Pastir

Prvotno je bil štart iz Celja planiran ob 3:45, vendar smo s skupnimi močmi uspeli Jagra prepričat, da smo začeli uro kasneje.

Kar hitro po sončnem vzhodu nam je Rok pripravil kavico na izhodišču - prelazu Predel. Nato pa pot pod noge, po lovskih poteh in brezpotju. Najprej čez gozd pod Predelsko glavo, nato pa borba z borovci pod Velikim Hlebcem, Skutnikom in Velikim Grintavcem do sedla pod Predelskim Vršičem. Hiter skok pod vršni greben in po njem do vrha Vršiča. Tukaj je končno bil čas za malico (Jager in Arl se pred vrhom nista ozirala na naše želodčke in sta vztrajno držala tempo do konca). Z vrha smo se spustili do Mangartske planine in mimo nje nazaj na izhodišče.

Po končani turi je sledila še analiza na sončku ob Rabeljskem jezeru. Ugotovljeno je bilo, da nas je Jager znova popeljal po lepih poteh, kamor sami verjetno ne bi zašli.

Walkerjev steber - Cassinova smer, ED1 6a

Grandes Jorasses

12. - 13. 08. 2022

Tadej Kračun, Leon Ramšak, Luka Kračun

Že lani sva se s Tadejem spogledovala z Walkerjem a je bila stena preveč zasnežena. Odločila sva se, da počakava na dobre razmere. Z nenehnim spremljanjem družbenih omrežij zaslediva, da je stena to leto skoraj čisto kopna. Pridruži se nama še Luka ter pade plan, da jo poskusimo preplezati.

Nakupimo dehidrirane hrane za 3 dni ter se v sredo v večernih urah odpravimo proti Chamonixu. Po 8-ih urah vožnje prispemo na parkirišče, si postavimo šotor ter prespimo preostanek noči. V četrtek krenemo z vlakom proti izhodišču. Začne se naporna ter dolga hoja proti steni čez moreno in ledenik. Ko prispemo pod steno začudeno gledamo gmoto granita. Sledi priprava hrane ter topljenje snega za potrebno hidracijo med vzponom. V petek 12. avgusta s čelkami zaplezamo v steber. Po parih raztežajih se sproži kamenje ter pada direktno proti nama z Lukom. Stisneva se k steni, da bi se obvarovala pred poškodbami a glej ga zlomka, kamen velik kot jabolko zadane mene v koleno ter mi sezuje plezalko. Sreča v nesreči. Plezalka počaka kakšen meter pod mano. Tulim od bolečin in preklinjam vse bogove tega sveta, a bolečina ostaja z mano. Nadaljujemo z vzponom. Vse poteka skoraj po planu, ko zaplezamo preveč v levo po rampi. Itak zgrešimo smer. Misleč, da smo na pravi poti plezamo 2 raztežaja Roling Stonesov. Ogledujemo si skico smeri ter se čudimo nad težavami. Naenkrat nam postane jasno, da nismo na pravi poti. Sledi prečka v desno, kjer naletimo na sidrišča po katerih se spustimo 2 abzajla nižje in zopet smo v smeri. Priplezamo do 75 meterske zajede, ki ni čisto nedolžna, a nam uspe vse preplezati prosto kljub težkim nahrbtnikom ter pribijanju višine. Odločimo se, da ta dan splezamo do "dobrega bivak placa", ki pa za naš okus sploh ni bil tako dober. Uredimo si vse potrebno za spanje ter potonemo v globok spanec. Sledi budnica Tadeja in Luka, ki sta spala 20 m nižje na polici. Zopet z lučkami plezamo prvi raztežaj tega dne. Razen nohtanja v prste na rokah in nogah plezanje sicer poteka tekoče. Priplezamo do rdečega kamina, ki se ga lotim kar v plezalkah nevedoč, da me v njem čakata led ter požled. S težavo se vsi prebijemo čezenj brez uporabe cepinov in derez. Mislimo, da smo sedaj že blizu vrha in uživamo v sončnih žarkih, ki pa raztežaj za raztežajem po "lažjem" svetu izginjajo v večerni mrak. Za zadnji raztežaj si nadanemo čelke in dereze ter v roke vzamemo cepin, da premagamo še zadnje težave in 13. avgusta ob 21. uri srečni stojimo na vrhu. Takoj prižgemo gorilnik in zakuhamo juho. Smer smo plezali 27 ur, saj je naveza v tri pač malo počasnejša. Sledi sestop po normalki. Noč je lepa. Celo luna nam sveti. Odločimo se, da prespimo na sestopnem grebenu, če že imamo bivak opremo. Zopet talimo sneg, da porabimo še zadnji plin. Sledi vrhunsko spanje na 4000 m.n.v. do 7. ure zjutraj. Zbudimo se z nasmeški na obrazu ob božanju prvih sončnih žarkov. Pojemo še zadnjih par oreščkov in se odpravimo na dolg in zahteven 6 urni sestop. V dolini se odpravimo na avtobus, kjer pa voznik zahteva maske. Itak jih nimamo. K sreči je v bližini bike rent, kjer za 4,5€ kupimo maske in se končno uspešno vkrcamo na naslednji avtobus. Prispemo na glavno avtobusno postajo v Courmayeur. Ob pici in pivih čakamo 3 ure na avtobus. Življenje v teh krajih ni čisto poceni a nekaj pač moraš zapraviti za tak dopust. Ob 20. uri prispe Flix bus, naloži Luka ter ga odpelje čez Mont Blanški tunel po avto. Ob vrnitvi Luka z našim prevoznim sredstvom, se odpravimo na poznan parkplac prespati še zadnjo noč. Zjutraj utrujeni pozajtrkujemo in krenemo proti našim domovom.

Kompleksna tura, izvedena z osebama, na kateri se lahko zanesem v najtežjih trenutkih in ki mi bo za vedno ostala v spominu. Tako malo je potrebno, da pozabiš na trpljenje ... in že razmišljamo o naslednjem podvigu.

Leon Ramšak