Vsako leto alpinistični odsek planinskega društvo Grmada Celje organizira ledeniški tečaj, kjer tečajniki pokažemo kaj smo se naučili skozi predavanja in praktični prikaz. Letos nas je tečajnikov veliko, zato je bil tečaj velik logistični zalogaj. Vseh članov je bilo kar 34; od alpinističnih inštruktorjev, alpinistov, starejših pripravnikov, mlajših pripravnikov do tečajnikov.

Za udeležbo smo morali vsi pokazati znanje o ledeniških navezah, zaustavitvi padca v ledeniško razpoko in reševanju iz le-te. Vse to smo večkrat tedensko vadili pod mostom v Tremerju, kjer smo bili deležni dosti začudenih pogledov mimoidočih. Ja, vsaka pot se začne s pripravam, ki so ključnega pomena za varno pot v gore. In tako se začne naša pot na ledenik.

V četrtek, 18.6.2021, zvečer se nas je večina odpravila s kombiji in avtomobili proti Italiji. Po dolgi vožnji se v petek zjutraj z gondolo vzpnemo še do koče Rifugio Torino. Luksuz vam povem. Težek nahrbtnik plus vsa oprema… dolgo bi hodili gor. Po zajtrku smo imeli hitri sestanek, kjer so nam vodje razložili kakšen je plan za ta dan. Formirale so se ledeniške naveze in že smo se odpravili pod vznožje Aiguilles Marbrées, kjer se začne praktični del. Pod budnim očesom inštruktorjev in alpinistov smo vadili manever zaustavitev padca v ledeniško razpoko, kjer kmalu ugotovim, da kopanje luknje za sidrišče zdaleč ni tako enostavno, kot je kazalo na vajah pod mostom. Vsak manever, ki ga delaš zahteva veliko mero pozornosti, saj tukaj ni prostora za napake. Malo te sprosti misel, ko imaš izdelan švicarski škripec: padlega zebe ti pa precej »švicaš«, ko ga vlečeš gor. ;)

Po končanem praktičnim delu smo se začeli spogledovat z bližnjim vrhom, ki pompozno stoji pred nami. Želja da ga osvojimo  je zelo velika, saj nas večina prvič vidi ta del Alp. Odločitev je padla – po obstoječih navezah (z alpinisti in starejšimi pripravniki) se iz različnih smeri povzpnemo na 3535 metrov visok Aiguilles Marbrées. Vzpon je bil prav zanimiv. Najprej po ledeniku, nato plezanje po naloženih skalah do vrha, sestop preko grebena do sidrišča za spust po vrvi, kjer smo se zopet spustili na ledenik. Po vzponu smo se vrnili na kočo, kjer smo povečerjali in splanirali  naslednji dan.

V soboto smo se po zajtrku začeli pripravljati za ture, ko nas doseže novica, da je eden od naših alpinistov, ki je že ponoči začel s turo, poškodovan. Takoj je stekla interna reševalna akcija – pomoč  pri sestopu – in plan se je v trenutku spremenil. Tako pač je. Poškodovanega so pospremili do bolnišnice v dolini, kjer je dobil nekaj šivov na nogi in ga odpeljali domov. Poleg nesreče je začelo nagajati še vreme, kar je večini podrlo plane, ki smo jih sproti prilagajali. Ampak to nas ni zaustavilo, da ne bi izkoristili preostanka dneva z vzponi na bližnje, manj izpostavljene, vrhove.

V nedeljo so bile vremenske razmere tako slabe, da nismo rabilo dolgo, preden smo se odpravili v dolino na kavico, nato pa proti domu. 

(Božo Klepej)

Lepo vreme in vikend lahko pomeni samo nekaj. PLEZANJE!

V petek, ter soboto, se nas je nekaj najbolj zagretih odpravilo proti Vipavi. Petkov dan je bil bolj sproščajoč za druženje ob pivo in ogledu vinskih kleti. V soboto pa smo se resno podali pod stene.

Po hitri določitvi, kdo bo s kom v navezi smo se podali v steno. Večina si je za prvi cilj izbrala smer Steber, kot drugo pa smer Veseli Matiček. Ostali so pa preverili še Sex na exs, Tu in tam, Ciklamen, Skriti raz in Raz Stebra. Čez celi dan nas je spremljalo sonce in žeja. Nekateri so dopoldanske ure izkoristili tudi za "frikanje", ter ferato, ki jo lahko po novem imenujemo Pinčeva ferata "umetnika".

V pozno popoldanskih oz. večernih urah pa smo se podružili na odlični večerji pri Gašperju in Teji, ki sta nas postregla z odličnimi testeninami in ostalimi dobrotami. Seveda tudi žejni nismo ostali pa tudi smeha ni zmanjkalo čez celi dan. Najbrž smo se vsi spraševali, če nas trebušne bolijo od plezanja ali smeha. Kdor se ni navil v skali, pa se je v poznih urah še na omarah kuhinje :p

V nedeljo pa smo si privoščili daljši spanec, saj nam je zagodlo vreme in so nam vse aktivnosti žal odpadle, vseeno smo vsak po svoje našli rešitev kako preživeti preostanek dneva..

Skratka, vikend odličnega druženja. In še na več takšnih vikendov!

Po kavici in zajtrku v Mozirju smo se odpeljali na izhodišče našega vikend druženja v bivakih na Korošici.

Po dobrih 3 urah smo dosegli naš cilj. Ob kavi in malici je padel plan da skočimo še na Lučkega Dedca po Grapi dolgočasja. Ime pove vse :D

Nič pretresljivega, a vseeno dobra izkušnja za vse tečajnike.

Ob vrnitvi na bivšo kočo, okoli pol tretje pa smo začeli kopati naše bivake. Kar 6 jih je bilo. Za 2, 4, tudi do 5 oseb... Različne predstave in tudi vsak svoja arhitektura. 

Nekje okoli 19. ure nam je le uspelo skopati zatočišča, si pripraviti ležišča in se po toplih večerjah ter hladnem pivu odpraviti spat :D

Noč je bila jasna, vendar hladna. Zunaj je bilo okoli -14 °C, v bivakih pa okoli 2 °C. 

Spanje po obrokih. Eni so hitro zaspali, eni sploh ne. Občutki prav zabavni.

Okoli 7. ure zjutraj smo začeli počasi kapljati iz lukenj in se zbirati na sončnem vzhodu, kjer nas je sonce počasi odtajalo :)

Kot se zjutraj spodobi sta sledila zajtrk in kava. Nekateri so napadli še Ojstrico, nato smo se v različnih formacijah počasi vračali v dolino in proti domu.

Zanimiva izkušnja in veliko novega znanja. 

Hvala Jagru za odlično organizacijo in vodenje!

Po Ovčji poti okoli Raduhe in po Herletovi poti na vrh Raduhe.

Letošnjo turo je na svoja pleča prevzel načelnik Matej Arl. Koroška kri ga je gnala na področje Raduhe, da se je vsaj malo nadihal zraka rojstne pokrajine.

Zjutraj smo se zapeljali do parkišiča pod Kočo na Loki in mimo nje do sedla Durce. Sledil je sput proti Grohotu in do vstopa v plezalno pot na Raduho, kjer smo zavili na Ovčjo pot. Le-ta nas je popeljala pod stenami Raduhe mimo bivaka Planika do Herletove poti, po kateri smo se vzpeli proti vrhu Raduhe. Malo po vrhom smo se priključili planinski poti od Snežne jame. Na vrhu smo nazdravili s kavico in se spustili nazaj do Koče na Loki, kjer smo si privoščili štruklje in razne osvežilne pijače.

Po poti je načelnik razkazal bolj in manj znane smeri v stenah Raduhe. Ob borbi z rušjem, poplezavanju po skrotju in grebenčkih ter iskanju prehodov pa so tečajniki na lastni koži izkusili kako včasih izgledajo pristopi/sestopi smeri.

Hvala načelniku za zanimivo in poučno turo.

Na četrtkovem sestanku, je padel predlog za plezalni vikend na neobljudeni gori Creta Grauzaria.

V petek zvečer smo se zbrali (Matej, Andrej, Gašper, Klemen, Robi, Žiga, Janja in Teja) na koči Rifugio Grauzaria, ki leži na 1250m nmv. Koča je lepo izhodišče za omenjeno steno, saj ponudi z le 15 minutnim dostopom.

Izbrali smo dve smeri, ki se v drugi polovici srečata za tri raztežaje. Nasmejani obrazi ob srečanju v steni so kar žareli, nato pa smo jo vsak po svoji smeri mahnili proti vrhu. Na vrhu je sledil pozdrav soncu, nato pa previden sestop proti koči.

Soboto smo zaključili ob dobri večerji, nekateri pivu, drugi čaju in klepetu z zabavnim gospodarjem koče. Spominjali smo se izgubljenega čevlja in si pripovedovali odlične zgodbe.

V nedeljo smo izbrali krajše smeri, saj napoved ni bila najboljša.

Vikend je minil, kot bi trenil. Plezalnih ciljev imamo še veliko, zato upamo na še več sončnih dni, pred koncem poletno/jesenske sezone.

Ekipa :)

Sobotni vzponi:

• Bizzarro - Simonetti VI-/V 500m (Gašper Kresnik in Klemen Plesec)
• Gilberti Soravito IV 500m (Andrej Palir-Matej Arl, Teja Dobrina-Janja Mlakar, Robi Palir-Žiga Lukanc)

Nedeljsko poplezavanje:

• Cjanos 6a+ 150m (Gašper Kresnik-Teja Dobrina)
• Spigolo Sha 5c 100m (Matej Arl-Janja Mlakar, Andrej Palir-Klemen Plesec)