Kako smo se imeli na taboru

1. dan: ODHOD fotke

V petek, 25. 06. 2010, smo se nekaj minut do sedmih dobili na avtobusni postaji na Polulah. Točno ob 7:00 smo se odpeljali še na Lavo, od tam pa odrinili proti Gorenjski. Najprej nam je Metka predstavila kako bodo izgledali trije dnevi planinskega tabora, nato pa smo si pot krajšali s petjem, pripovedovanjem šal, ugibanjem katere gore se vidijo iz avtobusa, nekateri pa so skušali nadoknaditi nekaj manjkajočih uric spanja.

Prvi postanek smo imeli v Lescah, kjer smo si najprej malo pretegnili zasedene ude, nato pa smo poskrbeli za naše vedno lačne želodčke. Pol ure je hitro minilo in odpraviti se je bilo potrebno naprej. Okoli 10.30 smo se pripeljali v Staro Fužino, si pripravili nahrbtnike in se postavili v krog. Najprej nam je Metka razdelila majice, nato pa je vsak izžrebal skritega prijatelja.

Kmalu je bila ura 11.00 in odriniti je bilo potrebno naprej. Na čelu kolone je bila Barbara, ki je skrbela, da nismo zašli in da pot ni bila prestrma. Po nekaj krajših postankih smo hitro prišli na Planino Vogar, kjer je bil daaaaaljši počitek. Tu smo si privoščili malico, počitek, pozabili pa nismo niti na žige.

Nato pa smo zopet vzeli pot pod noge (ta del poti ni bil tako strm) in kmalu smo prispeli na Planino pri Jezeru. Čas do zgodnje večerje smo zapolnili z nastanitvami po sobah, katerim smo morali dati tudi imena. Končno je bil čas za težko prisluženo večerjo, ki je bila naravnost vrhunska. Čas po večerji smo si krajšali z učenjem vozlov, odbojko, nogometom in skakanjem preko kolebnice. Ob 19.30 smo zopet odšli v kočo, ker je bil čas za izpolnjevanje dnevnikov Mladi planinec. Potem smo pričeli z družabnim večerom. Uro in pol smo prepevali, si govorili šale, igrali skeče, ....

Nato pranje zobkov in spat. Nekaj čez 22.00 je v koči že vladal mir, saj smo vsi že sladko spali.

Pot, ki smo jo prehodili prvi dan (vir: www.geopedia.si). 

2. dan POHOD DO TRIGLAVSKIH JEZER fotke

Rana ura, dolga tura, pravijo in kot se za prave planince spodobi smo se tudi mi zbudili ob 7.00. Najprej smo si umili zaspane obraze in pospravili sobe, nato pa hitro na zajtrk. Ob 8.00 smo že stali pred kočo pripravljeni za naš izlet.

Nogice smo si ogreli na poti do ene ure oddaljene Planine Viševnik, kjer smo izkoristili počitek, da smo poklicali domov. Na Planini pri Jezeru namreč ne vleče telefonski signal tako, da so bili tam naši »mobifončki« neuporabne škatlice. Potem pa naprej. Najprej do Planine Ovčarija, nato pa preko Prodov do Koče pri Triglavskih jezerih. Tam so nam vodniki razdelili malico, ki so nam jo pripravili na naši koči. Ker je glede na vremensko napoved kazalo poslabšanje vremena, smo se počasi odpravili nazaj proti naši koči. Po isti poti do Planine Ovčarija, nato pa na Planino Dedno polje, kjer imajo najboljše kislo mleko na svetu. »Vrhunsko« bi rekel naš prijatelj Arašidko. Ker nas je do naše koče ločila le še slaba ura hoje, pa še vreme se je uredilo, smo si privoščili daljši počitek.

Na našo kočo smo se vrnili ravno prav za večerjo, ki je kar izginjala z naših krožnikov. Ko smo mislili, da res ne moremo ničesar več pojesti, nas je pa oskrbnik presenetil še s palačinkami. Njamsiii:-)

Kar se da hitro smo izpolnili dnevnike, ker smo se morali začeti pripravljati na družabni večer. Tokrat je bila na programu čisto prava planinska poroka. Ta večer nas je oskrbnik še enkrat presenetil, ko je stopil med nas in nam zaigral na harmoniko nekaj planinskih pesmi.

Žal je ura kar prehitro tekla in odpravili smo se v postelje.

Prehojena pot drugega dne (vir: www.geopedia.si).

3. dan OBISK SIRARNE IN ODHOD DOMOV fotke

V nedeljo smo lahko spali malo dlje, vendar so se tudi največji zaspanci vstali že ob pol 8.00. Sledil je zajtrk in temeljito pospravljanje sob. Nato smo se odpravili do Planine v Lazu, kjer smo si ogledali čisto pravo sirarno. Sirar nam je razložil kako se naredi sir, pri njegovi hčeri pa smo lahko poskusili še kakšen okus ima.

Sledil je sprehod nazaj do naše koče, kjer nas je že čakalo kosilo. Potem smo se poslovili od našega oskrbnika in jo mahnili preko Vogarja do Stare Fužine. Preden smo se odpeljali proti domu, smo se še razkrili skritemu prijatelju, Metka in Robi pa sta nam podelila priznanja za udeležbo na taboru.

Tudi tretji dan nismo tako malo prehodili (vir: www.geopedia.si).

Da je na taboru vse potekalo po planu je skrbela Metka I., ki sta ji pomagala vodnika Barbara in Robi, ter mentorici planinskih skupin Mateja Š. in Mateja Č. Ostali odrasli spremljevalci pa so bili: Martina, Maja, Dani, Željko, Metka J. in Jure.