Paški Kozjak

PLANINSKI POHOD NA PAŠKI KOZJAK

V soboto, 6. novembra je bil spet dan namenjen našemu planinskemu pohodu. Tokrat nas je pot vodila na Paški Kozjak. Nekaj pred osmo uro zjutraj smo se zbrali na našem starem zbirnem mestu pri trgovini Lava. Avtobus je nekoliko zamujal, a ko smo vstopili in na njem zagledali naše stare planinske znance iz Osnovne šole Polule, s katerimi smo skupaj opravili že kar nekaj planinskih podvigov, smo v hipu pozabili na kratko zamudo in začeli veselo kramljati. Po dvajsetih minutah vožnje smo prispeli v Dobrno, ki je čudovito zdraviliško mesto v neokrnjeni naravi.
Naša pot se je začela po ravni cesti, kar naenkrat pa smo po bolečinah v nogah začutili, da se začnemo vzpenjati. Ampak vsi smo vedeli, da je to šele začetek. Jaz imam rajši gozdno pot kot cesto, zato sem komaj čakala, da prispemo do gozda. Nekaj časa smo še hodili, in zagledali smo gozd v prečudovitih jesenskih barvah. Takoj, ko sem stopila vanj, sem začutila svež vonj po gozdu.
Vse so nas že grozno bolele noge, ko je končno napočil čas za prvi počitek. Okrepčali smo se z vodo, ter pojedli kakšno čokoladico, ki nam je dala nadaljnjih moči. Hodili smo kakšno uro in pol, si vmes privoščili še nekaj počitkov, in tako prispeli do koče. Nekateri bi najrajši zavriskali, ampak jaz sem vedela, da to še ni naš končni cilj. Učiteljice so nam povedale, da to še ni prava koča na vrhu, ampak lovska koča, ter da bomo morali do cilja prehoditi še enkrat toliko poti. Tega nisem bila najbolj vesela, ampak sem pogoltnila slino, in odšla naprej.
Ni bilo dolgo, in že smo pri hiši našli igrivega kužka. Ta nam je sledil, dokler nismo prišli do koče. Na koči smo v planinski dnevnik narisali naš pohod. Tisti, ki so želeli, so si lahko kupili kakšno sladkarijo. Na koči smo se zadržali kakšne pol ure, potem pa po drugi poti krenili nazaj. Kužek nas je spremljal celo pot. Vse so nas grozno boleli prsti, ko smo brez počitka hodili navzdol. Ko smo prišli na cesto, smo kmalu zagledali igrišče. Učiteljice so nam rekle, naj se igramo, dokler ne pride avtobus, vendar je njihov poziv naletel na gluha ušesa, saj nas je večina kar popadala v travo. Na poti domov smo izmenjavali vtise o izletu. Meni je bil ta planinski pohod zelo všeč, in komaj čakam na naslednjeg