Bjelolasica

Z avtobusom  smo se mimo Ljubljane in  skozi Kočevje pripeljali do Petrine (Brod na Kolpi) kjer smo prečkali Hrvaško mejo. Mejne formalnosti so bile opravljene kot bi mignil,    carinica (saj se reče tako?) nam je samo še zaželela »Sretan put« in že smo jo šibali proti vasi Tuk Vojni, kjer je bilo konec vožnje.

Polni energije smo odšli proti Matič Poljani   in se srečali s tablo, ki opozarja na območje medveda (takrat smo še mislili, da je tam bolj tako …). Ogledali smo si še zanimiv spomenik  partizanom, ki so med nekim februarskim pohodom leta 1944 tam zmrznili. Pot nas je nato usmerila v gozd, kjer smo v snegu zagledali medvedje sledi. Še tisti tazaspani so se predramili, saj ni izgledalo, da bi kosmatinec zavil s poti, ampak jo je mrcina mahal točno v naši smeri. Pot do planinske  koče Jančarica nam je tako minila precej hitro. Sledil je zaslužen počitek za malico, lahko pa smo tudi končno uzrli mogočno Bjelolasico. Vreme minulih dni ji je podarilo čudovit hermelinast plašč.

Pot nas je nato usmerila kakšnih 200 višinskim metrov navzdol – verjetno da smo  si vzeli zalet, kajti zadnje pol ure vzpona postane hrib presneto strm. Ampak kaj bi to. V čudovitem gozdu, ki diši po čemažu se noge kar same premikajo. Tako smo hitro dosegli vrh Bjelolasice imenovan Kula (1534m).

Po daljši pavzis  in obveznem fotografiranju smo sestopili po severnem grebenu v čudovit gozd, ki nas je spremljal skoraj do cilja – vasi Begovo Razdolje.

fotografije