Plezanje z očmi, glavo in rokami

Včasih je veljalo prepričanje, da so naši najboljši alpinisti doma na Gorenjskem, na Jesenicah ali v Mojstrani, morda še v slovenskem središču Ljubljani. Vi pa ste iz Rimskih Toplic ...
Predvsem je odvisno od posameznika in ne toliko od okolja, kako se bo razvil. Seveda ima Vojvodinec mnogo manj možnosti, da bi postal dober alpinist kot domačin izpod gora. Osnovni pogoji in možnosti za udejstvovanje morajo biti, vse ostalo je stvar posameznika.

Kako ste se pravzaprav odločili za to nevarno udejstvovanje?
Kot osnovnošolci smo šli večkrat v gozd nedaleč od Rimskih Toplic, kjer rastejo v skalnatih stolpih najlepše rože. Plezal sem za njimi in to mi je bilo všeč. Z Jožekom Zupanom, skoraj sosedom, sva postala še večja prijatelja, ko mi je dejal, da hodi v plezalno šolo. Leta 1973 sem zvedel, da je v Celju alpinistični odsek, kamor sem se vpisal in še isto leto odšel s starimi alpinisti na alpinistični tabor na Klek nad Ogulinom. Starejši so nas peljali v dve smeri, ocenjeni s tretjo in četrto plezalsko težavnostno stopnjo; to so bile moje prve plezalske smeri. Ko so naslednji dan stari alpinisti šli plezat peto težavnostno stopnjo, sva z Jožekom ponovila dve od že preplezanih smeri; tako sem že drugi dan samostojno plezal.

Trdite, da ste samo plezalec; ali je razlika med alpinistom in plezalcem?
Spekter alpinistovega udejstvovanja je širok; alpinisti so plezalci, smučarji, gorski reševalci in vodniki, zadnji čas tudi letalci z zmajem, in predvsem gorohodci. Mene zanima skoraj izključno le stena. Seveda ni rečeno, da drugih reči v gorah ne vidim, toda glavni namen mojega udejstvovanja je vendarle plezanje v steni.

Kaj je tisto, kar vas vleče v pogosto nevarno steno?
Stena psihično sprosti in človeka obogati, da laže prenaša in premaga probleme vsakdanjega življenja. Nepremagana stena je želja; ko premišljuješ o njej, spoznaš, da je vredno tudi za to živeti. Ko splezaš smer, ne premagaš samo stene, temveč postaneš s tem tudi močnejši za življenje. Preplezana stena krepi samozavest, bogati z razgledi, ki se odpirajo iz nje, človekovo duševnost, prinaša občutek sreče.

Koliko plezalnih vzponov ste doslej zapisali v svoj dnevnik?
V vseh teh letih sem opravil več kot 500 vzponov, samo lani 132, od tega nekaj manj kot 30 prvenstvenih. Nobeden od teh pa ni bil težji kot 5 plus.

Ste se namenoma izogibali najtežjih smeri?
Za svoje vzpone imam sestavljeno posebno težavno lestvico, ki se razlikuje od uradne lestvice UIAA, kjer je bila do pred nedavnim najvišja težavnostna stopnja 6 plus. Svojo lestvico sem tako znižal, da skrajne težavnostne stopnje ne morem doseči. Stena, ki bi jo uradno ocenili s težavnostno stopnjo 6 plus, bi bila po mojih ocenah pete težavnostne stopnje. Uradno lestvico upoštevam le pri svojih ponovitvah, da ne bi prišlo do zmede, medtem ko svoje prvenstvene smeri ocenim po lastnih težavnostnih kriterijih.

Se zato tako pogosto odločate za plezanje brez soplezalca, pa čeprav morate težke smeri preplezati trikrat namesto enkrat, ko se vračate po kline in karabine na spodnje stojišče?
Trikratno plezanje pomeni napredek v premagovanju sten. Že samo s športnega gledišča je to trikrat več treninga, kdor pa več trenira, bi moral dosegati večje uspehe. Vsak, ki se ukvarja s kakšnim športom, hoče doseči več, biti boljši, hitrejši ali močnejši. Več treniraš, boljši si, tudi v tehniki plezanja. Na drugi strani pa je plezanje brez soplezalca velika psihična obremenitev. Sicer lahko hitreje napreduješ, če ne potrebuješ vrvi in klinov, vendar nisi nikakor varovan in mora biti vsak gib, vsak prijem in korak stoodstotno zanesljiv, popolnoma se moraš zanesti nase. Plezalci v navezah se pogosto zanašajo na kolega, ki ga zadrži, če pade. Zato je vsak solist sposoben v navezi plezati vsaj za eno stopnjo več kot njegov soplezalec.

Kakšna je vaša alpinistična (ali plezalska, kakor hočete) filozofija?
To ni filozofija, to je le osebno premišljanje: V plezanju bi bilo mogoče veliko doseči, vendar se zavedam, da tega, kar bi bilo mogoče, ne bom nikoli dosegel.
Amater sem in se po uspehih ne morem primerjati s poklicnimi plezalci v tujini, ki delajo samo to in živijo samo za to. Omejen sem tako glede časa kot glede denarja, kar je za plezanje pomembno. V našem sistemu bi lahko imeli na primer - enako kot imamo v drugih športih - plezalsko reprezentanco, ki bi delala na ravni profesionalcev. Najverjetneje pa je tudi to zdaj nemogoče, zato uspehi niso čisto taki, kot bi lahko bili. Zdaj doseže pri nas plezalec višjo stopnjo svojega plezalskega razvoja, če se odpove vrsti stvari v zasebnem življenju, vendar kljub vsemu ostane polovičar. Toda kolikor bolj bo plezanje napredovalo toliko bolj bomo amaterji ostajali zadaj. Takšno plezanje, s kakršnim se zdaj ukvarjamo pri nas, je le za osebni užitek - ob vsem tem pa še dosegamo nekakšne uspehe.

Ponekod v tujini se uveljavlja prosto plezanje. Ali pomeni to napredek v plezanju ali vrnitev v klasično dobo alpinizma, ko so plezalci smatrali zabijanje klinov za skrunitev stene?
Gotovo s klini deformiramo skalo. Zato uporabljajo ponekod vse pogosteje namesto klinov zatiče in posebno opremo za poči. Seveda je napredek prosto preplezati nekaj, kar so prej lahko preplezali le s pomočjo tehnike, klinov, karabinov in lestvic; to pomeni eno do dve težavnostni stopnji več. V naših gorah je kamenina taka, da je tehnika pogosto nujno potrebna in nepogrešljiva. Največji zagovorniki prostega plezanja pravijo, naj bi splezali le tisto, kar je mogoče s prostim plezanjem, ostalo pa naj bi pustili prihodnjim rodovom plezalcev, ki bodo nemara to zmogli. Mislim, da to ne bi bilo prav, kajti tehnična stran plezanja je prav tako lepa in zanimiva.

Prosto plezanje je nevarno, solo plezanje prav tako; je pametno siliti v nevarnost? In zakaj se razumen človek lahko skoraj zavestno znajde v položaju, ko ne more iz stene ne naprej in ne nazaj?
Osnovno pravilo je, da je treba plezati najprej z očmi in glavo ter šele potem z rokami in z nogami. Težka mesta je treba najprej natančno pregledati in se prepričati, če je še mogoča vrnitev brez prevelikega tveganja. Plezati je vedno treba vsaj z majhno rezervo, da ne pride do padca.

Bili ste na odpravah v Andih in v Himalaji. Kakšni so vaši višinski rekordi od tod in tam?
V Cordilleri blanci v Andih smo bili na 6500 metrov visokem vrhu, na pobočju Everesta sem bil 7600 metrov visoko, kar je moj višinski rekord.

Na lanski odpravi na Everest ste sami splezali na zasneženi in zaledeneli vrh Khumbu-tse, in še ponoči povrhu. Ali tedaj niste preveč tvegali? Kako to, da ste se sploh odločili za ta vzpon?
Khumbu-tse je zanimiva piramida, ki se je dvigala nad našim prvim višinskim taborom na sedlu Lho La na pobočju Everesta. Neizmerno me je mikala, ker je bila tako deviška. Ko je bil Everest že osvojen, eno zadnjih noči, ko je še stal naš prvi višinski tabor, sem šel v jasnem siju zvezd gor. To je bilo čisto plezanje po ledu. Povprečna strmina je nekako 40 stopinj, posebno v zgornjem delu pa je še bolj strmo; zoprno je, ker je tam puhel in steklast led. Tik pred vrhom sem moral preplezati navpično ledeno stopnjo, ki pa je bila k sreči visoka le dobra dva metra; če bi bila več, je ne bi zmogel, ker sem zaradi višine že precej dihal »na škrge«, kot pravimo. Plezal sem dobre tri ure do vrha in se nato po lastni gazi spustil na sedlo Lho La, smer pa sem imenoval »Sijoča zvezda«, ker sem pač plezal v jasni noči.

Kakšni so bili takrat vaši občutki? Vas je bilo strah?
Skoraj gotovo na tem 6640 metrov visokem hribu pred menoj še ni bil nihče; že zaradi tega sem se počutil veličastno. Imel sem nadvse prijeten občutek, ko ni bilo pred menoj pritrjenih vrvi, ko nisem bil na nikogar vezan. Niti za trenutek me ni zaskrbelo, kako se bom vrnil in torej nisem niti pomislil na strah. Pred jutranjo zoro sem bil že v taboru. Nekateri kolegi sploh niso vedeli, da sem bil gor.

Kaj je za vas prava nevarnost v gorah in v stenah?
Podcenjevanje objektivnih nevarnosti in precenjevanje samega sebe pogosto pripelje do katastrofe. Objektivna nevarnost je na primer krušljivo kamenje, so seraki, ki grozijo, da se bodo podrli. Ko to veš, sploh ni več nevarno. Ko veš, da po žlebu pogosto leti kamenje, se moraš tega kraja izogibati. Zaman je iskati možno v nemogočem, kajti meje nemogočega ni mogoče porušiti. Vedeti je treba, da obstaja ta meja za vsakogar, vendar je pri različnih ljudeh postavljena različno visoko. Sposobnejši ljudje se ji bolj približajo. Toda postavljena je prav za vsakega človeka.

Kako se poskušate čim bolj približati tej magični meji, ki je kljub vsemu prizadevanju, kot pravite ne boste nikoli dosegli? In zakaj se sploh trudite, ko že zdaj veste, da cilja ne boste dosegli?
Treniram, kolikor mi le čas dopušča. Zdaj, pozimi, ko so kratki dnevi, treniram tako, da plezam sem in tja po betonskih ograjah in zidovih v Rimskih toplicah ali v Celju; to je odlična vaja za prste in roke. Prilepljen na steno samo s pol členka prstov na rokah in s konicami copat plezam z enega konca ograje na drugega, uro ali dve, ali kolikor imam časa. V telovadnici v Rimskih toplicah plezam samo z rokami po vrvi, 30-krat ali 40-krat, vendar nikoli toliko, da ne bi zmogel še nekajkrat, kajti za rekorde mi ne gre in ne poskušam nikoli doseči skrajnosti. Potem delam vzgibe na krogu, vsakokrat morda petdeset brez vmesnega počivanja. In naposled delam sklece. Moj trening za noge je poleg plezanja le tek.

Katera je vaša najtežja gora, katera najtežja smer?
Gore kot celote ne bi mogel ocenjevati, ker me zanimajo le plezalne smeri v njih. Mogoče je to zame Modec - Režkova smer v Štajerski Rinki, ki sem jo plezal pozimi pred tremi leti in sva se morala s soplezalcem zaradi izredno slabega vremena na tretjini umakniti v dolino. Mogoče je bil zame najtežji še raztežaj Obraza Sfinge v severni triglavski steni, prav tako zaradi obupnega vremena tisti dan pred dvema letoma, ko sem to plezal. Vse moje težke smeri so bile težke zaradi pogojev, okoliščin, ne pa zaradi objektivne ocene.

Ko ste že omenili severno triglavsko steno: kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
Samo dvakrat, čeprav sem plezal severno triglavsko steno že ne vem kolikokrat. Toda ko sem bil na vrhu plezalne smeri, se mi je vedno zdelo bolje iti po drugi plezalni poti nazaj kot na vrh. Pred dvema letoma sem se odločil plezati dolgo nemško smer v triglavski severni steni; ker se konča na vrhu Triglava, sem tako pač prvič prišel na vrh. Drugič sem plezal isto smer lani in sem tako drugič prišel na vrh. Če bi se ta smer končala meter pod vrhom, je veliko vprašanje, če se po koncu smeri ne bi obrnil in šel po drugi smeri navzdol. Predlanskim sem imel pri sestopu težave: skoraj hkrati z menoj je prišlo na vrh sto Teleksovih žensk in sem moral zato sestopati počez in na ledenik, ne pa po poti, kot sem prvotno nameraval. Vrh Triglava se mi ne zdi zanimiv, zato pa toliko bolj severna stena, posebno še Črna stena in Sfinga.

Čez nekaj deset dni greste s prijateljem Jušem Zupanom v ameriški narodni park Yosemite, da bi tam plezali predvsem izredno težko, navpično in gladko gigantsko steno El Capitan. Kako gledajo doma na te vaše podvige?
Ko sem začel plezati, mi niso nasprotovali, ker so mislili, da se tega ne bom resno lotil in bom nehal, še preden bom šel v nevarne stene. Ko so spoznali, da me je stvar pošteno zagrabila, so me začeli - predvsem mati in oče - prepričevati, naj neham. Seveda je bilo vse pregovarjanje zaman. Ko so uvideli, da se glede tega ne dam premakniti, so se vdali v usodo, s čimer pa seveda ni rečeno, da jih ni strah in da jih zame ne skrbi.

Ne pijete, ne kadite, niste poročeni, živite, skratka, zelo asketsko življenje. Vam življenje, kakršnega živite, daje dovolj?
Poročen še nisem, to je res, kar pa za moja leta ni nič nenavadnega, se vam ne zdi? V življenju sem pokadil dve cigareti, pijan še nisem bil nikoli, čeprav občasno tudi kaj popijem. Odgovor za takšno življenje bi moral poiskati v lastnem prepričanju, da pitje in kajenje ni koristno in lahko pripelje človeka v propad. Seveda pa s tem ni rečeno, da bi utegnil zaradi takšnega načina življenja kaj dlje živeti.

Koliko prvenstvenih smeri ste doslej preplezali? Koliko takšnih smeri je še v naših stenah?
Manjkajo mi še štirje do sto in upam, da bom letos dosegel to številko. Skoraj v vsaki naši steni so še možnosti vsaj za kakšno novo varianto. Živel bi lahko še nekaj stoletij pa ne bi mogel preplezati vseh novih smeri, toliko možnosti za prvenstvene smeri se še ponuja v naših stenah.

Marjan Raztresen
Teleks, 22. februar1980

  vir:http://www.gore-ljudje.net/objava/89565/