Direktna smer v Planjavi - reportaža

Marko Dular: Veter joka nekje v vrheh.
Mračno jutro CCIE SEC Lab vstaja. Napetost je v zraku. K tlom tišči. Kot bi ogromna, tisočmetrska stena legla na naju. Ne vidiva ničesar. Edini občutek življenja je le sopenje in udarjanje skal, ki jih ruši prijatelj nekje v bližini. Dež! Ne, le drobci prsti prše v meglo.

Zdajci se pokaže osamljen macesen. Sam sredi skalne divjine. Skrivenčen in žilav kljubuje zimi in soncu, steni in viharjem. Šele starost ga upogne in strohnel CCIE Sec lab workbook bo sredi skalnatih razbitin, na melišču pod steno. Jasnejša in svetlejša postaja podoba macesna. Ozek pramen svetlobe posije v trpko sivino. Barve ožive. Kot bi mehka roka odgrinjala megleno zaveso in trgala niti, ki vežejo dušo. Modro oko pogleda izza sivih oblakov.

Teža popušča. Že splava pogled tja dol, kjer izgine svet - gladko in navpično.
Strmo pod nama sega v meli majhno snežišče. Bele stopinje so izgrebene v njem. Ne vidim jih, le vem, da so. Še pred urami sva ipad mini cases hodila tam spodaj, strmela v meglo in oblake. Bi vstopila? In sva.

Skalne klade, raztresene v meleh, spremljajo stezo. V ključih je speljana prek belih prodišč. Vije se v višavo, izgine za rebrom, daleč nekje se prevesi v Zadnji Okrešelj.
Pa nisva prišla od tam. Iz doline, kjer rasto smrekovi gozdovi, kjer se belijo širna prodišča in v njih se prelivajo srebrni prameni voda, naju je privedla pot. Onkraj se vpnejo gozdovi, prodišča in stene v svet, ki izpopolnjuje tega, ki z mrkimi stenami zapira dolino na jugu. Po njem ipad cases drži najina pot. Razpenjena voda brusi skalovje v soteski pod njo. Pa še tej uide v strmini pod planino.

Zrak je prežet s soncem in šumenjem slapa, ki se z navpičnih, rdečih plati poganja v dolino. Ne jenja nikoli. Le veter odnaša odmev, pa se vrača od svetlih sten v ozadju. Okrešelj …

Troje let je minilo od tedaj …
Klic se je utrgal v strm ali nad kočo in se potopil v mehko meglo. Pod nami se je budil Okrešelj. Zvonec je klopnil v jutro. Težke kaplje so polzele po vejah, škropile po nogah in močile obleko.
Minulo je.
Trojica se je ločila 70-458 dumps od poti in zavila po grušču pod steno. Kamenje je zahreščalo pod nogami. Megla je pritisnila do vznožij. Še veter je utihnil. Črna razpoka je zazijala med snegom in steno.

Pred nami je rasla v sivino ...
Bliža; se trenutek, ko bodo roke prvič zagrabile za mrtvo pečino. Še enkrat zdrsi pogled navzdol. Ustavi ga neprodirna megla. Zdaj! Vrv se napne. Roke se stegnejo po skali. Stena se odmakne, beži, izgublja se v daljavo. In glej, trenutek se spreminja v ure, mesece in leta. Stena se odmika pred človekom, z njo beži spoznanje skrivne sile, ki vleče v gore.
Je minulo? Znova in znova zahrešči mel pod nogami, z istim veseljem, pričakovanjem in strahom zategujemo vrv v pasu. Povrne se trenutek, ko zagrabimo za skalo, a 70-458 certification nema ostane stena pred nami ...

Megla sili čez rob nad Babami. V divjem navalu se vali v steno. Buta ob zrak, razliva se po skalah. Veter jo napihuje, biča visoko v nebo, žene v vrhove. Temne sence beže po zeleni ravnici Okrešlja. Danes je sonce še zmagovalec.
Na raztreskani rami sva. Ozreva se v višavo in tedaj ...
Sto in sto metrov visoka, svetla plošča šine v nebo. Skokoma se poganja navzven, grozeče nagubana v sivih poklinah. Sončni žarki srebre zob, ki je na vrhu zagvozden v steno -- Glava planjavska.
Tam gori, na strmi polički, za skalno klado stoji možic. Še topli so kamni od rok, ki so ga zgradile. Poleg dvoje postav. Obraza obračata v steno. Pogledujeta navzgor po modrikastih plateh, po rjavi poklini. Pogled se pomudi na skalnem zobu in razkroji se v sinjini neba.
Devet bo ura. Na sedlu je vse živo. Naveze se odpravljajo v stene. Vesel dan, brez oblačka je. Sonce se upira v Branina stebra, v rdeče plati Turske gore. Zvočen vrisk se utrga med ridami steze v Boštjanci. Odgovor pritava z Okrešlja.
Sva dovolj močna, da prideva skozi? Koliko ur bova preživela v senci?
Z bolvana prestopim v modrikasto ploščo. Strma je stena, skopa z oprimki. Krepak prijem, v poč in v razkoraku se pomikam naprej. Star klin. Zadela sva. Že vidim čez rob. Slaba namera. Ne boš me! Učinkovita jutranja telovadba. Tudi brez takta gre. Kos hlačnice odplava po zraku v globino, kot metuljček se ziblje v vetru, dokler ne izgine izpred oči. Še en klin tiči v majavi steni in modro encijanovo cvetje se ponuja v roke. Vsa lopa je porasla z njim. Sredi plati in previsov ti je najdražji dom. S cvetjem razveseljuješ plezalca, ki le redko zaide v ta kraj. Malokdaj vidiš sonce. Boriš se s steno. Pozdravljen, prijatelj!
»Kar korajžno. Varujem!« Zasopla sediva v idilični lopici, razvezujeva nahrbtnika, v čutari je limonada. Pijmo, dokler je čas!
Najprej na oglede v desno. Po dveh, treh korakih -odkrijem klin. Ozka polička drži od tod na greben. Tu ne bo kruha.
Kot maček se požene Ljubo v previs. Visoko v strop zabije najin največji ledni klin. Prizorišče se pomakne za skalne kulise.
Dva klina izpulim z roko, tretjega pa pustim. Spravim se nad zobatega. Kljub korenitemu natepavanju ostane bolj trmast od mene. Ves je zbit revež, drži pa bolj kot trije navadni. Še tega žrtvujva!
Medtem ko se borim z ravnotežjem, Ljubo razlaga, da je nad nama lažja poklina. Radovedno sledim njegovemu pogledu. Seženj debela luska je prislonjena v previsni steni, za ped široka, gladka poč je med njima. Kar mravljinci mi zagomaze po hrbtu. O, uboga para, kaj naj počnem? Ko bi bil tukaj Aleš, jaz pa ... Iskre se krešejo, ko ropotaje sopiham navkreber. Prostorna polica je plačilo za trud.
Rumenkast previs se boči nad prižnico. Kakih sedem metrov ga je. Potem pa le ozka, gladka poklina, ki se v mehkih valovih poganja v previse.
Glej! Na levi troje klinov v prečnici. Naprej pa nič. Tu je torej mesto, ki je osemnajst let odbijalo naskakovalce dva raztežaja pod vrhom.
Veselo ukanje priplava do naju. Odgovoriva mu. Nič korajžno se ne sliši. Kako tudi ne? Malo sladkorja v žepe. Ne diši več. »Še zagozde daj sem!«
Resno, skoraj da slovesno si pogledava v oči. Stisk roke: »Srečno!« Od tega trenutka ni za naju ničesar več, razen visokega rumenega previsa in gladke pokline, ki izginja v žmulah. Navzgor! Preprosto, a skoraj nemogoče.
Rjavo uho. Kako domače in toplo je, ko držiš za klin, ki ga je zabil človek. Človek iz krvi in mesa. Človek, ki je kakor ti, poizkušal najti pot tod preko. Za naju poslednja vez z življenjem v dolini.
Začne se. Dih nepoznanega, tujega mi zaveje v obraz. Bolj rumeno, bolj rjavo zabolšči vame stena. Votlo done naložene skale. Malokateri klin prime v živo. Majav nos na levi, pazljiv prestop in s stisnjenimi pestmi sopiham po poklini navzgor. Največjo zagozdo v njo. Še dvoje stremen. Počivam. Potno čelo se lepi na skalo, ki buta v obraz.
Previdno se ozrem navzgor in iščem ...
Ozka poklina, natrpana s peskom, razi gladke plati. Više je prilepljena luska. Ne vidim, le slutim drobno razpoko, ki se skriva za njo. Do tja, pa sem dober. Ostra bolečina v prstu. Kri po skalah. Mahnil sem se s kladivom. Žolčen okus sili v grlo. Stena grozi. Le za hip in dolg klin zataknem v lusko. Prostor za počitek? Ga ni. Tu stena ne pozna usmiljenja. Tesneje me stisne vrv v pasu, ne teče več gladko. Nekje sem narobe vpel. Še vponko in streme, pa dva klina; vse, kar imam.
Prestop - kam? Saj tu se ne stopa - okoli vogala in pogled se upre v črn, ilovnat kot - votlina brez dna. Odprta, krušljiva poč se zajeda v strop, najprej ne vidim ničesar, razen neba, po katerem se preganjajo beli oblaki. Dvoje vrvi mi sledi v votlino in dvoje klinov se pogrezne v ilovico. Še naslanjač za komolce. Zamah, dva in skale švignejo v prepad. Brez šuma izginejo. Bel oblaček, sto in sto metrov niže, pokaže kraj, kjer se konča pot tistemu, ki omaga. Čudovito, a strašno obenem. Naslanjač je gotov, noge pa vise v odprto steno. Za eno bo streme. Kocko sladkorja. Grenke, modre rože lajšajo žejo. 
Ljubo obstane pet metrov niže na luski. Po vrvi zvlečem vso ropotijo in končno še lesene zagozde, druga za drugo, nabodeno na klin. Zadnje delava kar se da slovesno, še dihati si ne upava. Varovanje tako ne bo prida. Noge so obema že davno zaspale.
Oči vrtajo v rjavo poklino. Spodaj je široka, na vrhu le ozka reža. Skozi sije pramen svetlobe, lijak. Znotraj prostorna, zunaj stisnjena, robovi pa verjetno prhne v grušču pod steno.
Naprej, mi veleva telo. Ven iz zaklete votline, me rote otrple noge. Plezam v lijaku. Zagozda! Udarec, požre jo poklina. Zdrsnem nazaj.
»Ono tanko, razklano mi daj! Gori je bolje.«
Skala se drobi. Majhen stop. Bo. Zagozda je na varnem.
Zopet požira poklina moje moči. Klin! Na srečo drži. Čeprav tiči v skali samo centimeter, trenutno obremenitev mora zdržati. Streme! Klin škrtne v razpoki. Zelena voda se pocedi iz nje. O da bi prijela zagozda! Votli udarci. Kot bi zabijal žeblje v krsto.
Na vrhu votline. Prevesna in gladka zajeda se boči nad njo. Visoko zgoraj jo zapira ogromen, napokan bolvan.
Skrčen sem in zvit kot vijak z rokama pri nogah in rogelj v desnici se maje. Le preprijem in lijak bo za mano. Skala je ukazala: »Stoj!« »En sam oprimek le plitvo vdolbinico mi nakloni! Vsaj prst mi ponudi, ki me bo vodil tod preko,« a skala ne odgovori. Le klin se premakne v zagozdi. Molk. Zakričal bi, pa ledeno me stisne za grlo. Petnajst metrov više pa greben in sonce srebri zob nekaj metrov nad mano.
Dvoje vrvi, bela in zelena, visi ob steni. V prepad vlečeta. Kraj kažeta, kamor je udarila skala. Bel oblaček in nič več. Veter prinese odmev iz nižine, glasneje zašumi slap. Kako zelen je gozd v dolini in bela prodišča – tisoč metrov pod nama. Sonce pa boža rogljiče v Mrzli gori in Križu. Rinka žari in klin se bo izruval ...
Je to konec? Sklonim se čez rob. Dvoje oči mi grebe v dušo, dvoje posinelih usten se premakne. Tiha beseda priplava do mene.
Ogenj šine v telo. Zdaj nisem več sam. Moč dveh se združi v enem, četvero rok se prime za skalo in dvoje src se bori za življenje. Morava! Rob plezalnikov škrtne v gladki skali. Stena se premakne ... Padam! 
Ne! Dvigam se! Bližam se zobu. Noge so zravnane. Dosežen je nedosegljivi rob bolvana. Maje se. Naj se! Klin! Še enega! V silnem razkoraku obstanem. Mrzel pot mi obliva čelo. »Živeti eno življenje zase in za tovariša, je plezanje v navezi« - čudna, a resnična misel. Roke se stegnejo po srebrni, od sonca obsijani skali. Omahnem na polico.

Kamen tleskne ob kamen, pesek se vsipa pod nogami CCIE 400-101 Lab. Ljubo postavlja možica. Kje sem? Na gruščnati rami, sredi stene sva. Manem si oči. Strašne sanje? Četvero opraskanih dlani in skalnati možic visoko zgoraj na ozki polici mi dajo slutiti, da niso bile samo sanje. 
Tako! Še glavo mu narediva! Kako je postaven. Saj res, kaj se mudiva. Sonce je že daleč na jugu 070-294.
Čez snežišče gaziva k steni. Ojužen sneg spodnaša stopinje. Črn, algast kamin in stebriček naju uvedeta v svet pod Glavo. Strma in gladka postaja stena na levi. Še tako skromna stopinja se izgubi v njej.
Po ozki polici stopicava sem in tja. Desno: gladek stebriček, krušljiva zajeda v sredi odbija že na prvi pogled. In levo? Poglejva tja! Ne preveč vabljiv žleb naju kmalu odvrne od nadaljnih poizkusov. Vrniva se k stebričku. Ozek kamin se skriva za njim. Kaj hitro sva na vrhu.
V bok stebra se podajva! In levo se boči previsna stena. Tanke pokline gubajo sivo gladino. Ozka polička drži tja. Na koncu, za prislonjeno skalo, stoji možic ...
Kamen škrtne v žlebu, mel se drobi pod stopinjo 070-643. Veter puhne v obraz, objame naju gosta megla.
Dež bo izpral črne stopinje v produ. Sonce jih bo stalilo v snegu. Strohnele bodo zagozde. Naliv jih bo odplavil v dolino. Pozabljena bodo imena ljudi, ki so se skušali tu gori. Stena pa bo ostala prav taka, kot danes. 
Šel bom pod steno in kovinsko bo zazvenela stopinja. Klin in trhel kos lesa. In tedaj bo spregovorila nema kovina o ljudeh, katerim je služila na poti v višave, k sončnim vrhovom, ki se blešče nad oblaki, o trdi in tihi, zagrizeni borbi. Oživeli bodo ljudje in dejanja.
Znan, od sonca zagorel obraz se mi bliža, veter mrši črne lase. 70-462 Usta se premaknejo, a neizgovorjena ostane beseda. Okleščeni viharnik trohni ob stezi pred mano. Kamenje zahrešči v strmini. Dva fanta zavijeta vstran od poti. V steno gresta; Po kaj?

Tehnični del: Po uspelih hermes replica handbags vzponih v Štajerski Rinki in Rzeniku, se je v letih 1936-1939 pojavilo vprašanje o preplezljivosti sev. zahodne stene Planjave v direktni smeri preko Glave. Stena je visoka preko 1000 metrov. Je brez značilnih razčlemb in prehodov. Problem je že bil najti pravi vstop in to je bil tudi vzrok nekaterim neuspelim poizkusom. Leta 1937 sta uspela in delno rešila problem stene France Ogrin in Dušan Gradišnik. Po 9-urnem plezanju sta dosegla Maričkine plošče v zahodnem grebenu. Izstopu preko Glave same sta se zaradi nevihte v steni izognila. Smer sta ocenila: Zelo težavno z izredno težavnimi mesti. Naslednje leto sta se dvakrat mudila v Glavi kamniška plezalcaPavel Kemperle in Bine Benkovič. Prišla sta precej visoko, a sta se morala vrniti. Pri teh poizkusih sta plezalca prvič rabila lesene zagozde.
Po vojni so se skušale v Glavi še nekatere naveze. Dosegle so višino predvojnih poizkusov, bistveno pa kaj više niso uspele. Pot je zapiral en sam šestdesetmetrski previs. Ozka, včasih prekinjena pač drži tu preko. Sredi previsa je varovališče v stremenih; nad njim je poveznjena najbolj nemogoča formacija, lijaku podobne poči. 8. julija 1956 sva z Ljubom Juvanom priplezala po tej poklini na vrh. Za stodvajset metrov višine sva rabila 6 ur. Naslednji dan sva vstopila v spodnji del stene. Nisva vedela, da je že preplezan. Nehote sva naredila novo varianto smeri Ogrin-Gradišnik iz leta 1937. V osmih urah sva dosegla polico pod Glavo.

Opis: Vstop 100 m levo od najvišje točke melišča. Po krušljivi steni desno navzgor do rušja. Od tu 10 m prečnice po ozki, travnati polički v levo. Čez previs na slabo stojišče (IV+). Desno, po odprtem žlebu (IV+) v položnejši svet. Smer nadaljnjemu plezanju daje steber, ki je pod vrhom hermes replica handbags prekinjen z izrazito sivo zaporo. Rahlo proti desni navzgor, okoli 100 m, do osamljenega macesna. Levo v žleb in po njem do zapore. Prečnica levo na raz stebra in po njem tri raztežaje proti desni na veliko polico v prvi tretjini stene. Po njej levo in skozi kamin na višjo teraso. Proti levi do kota pod rumenimi počmi (možic, k).
Po počeh 50 m do višje poličke. Z nje v loku proti desni do rušja in čez navpično travnato stopinjo (IV+) do slabega stojišča. Desno v položen žleb (stik s smerjo Ogrin-Gradišnik, opis sledi do pod Glave tej smeri). Konča se v dveh rdečih kaminih. Po levem (IV+), do grape, ki zaključuje veliki stenski trikot.
Čez grapo v zajedast svet na levi (k) v vzporedno, še večjo grapo. prada replica handbags Po njej do večje gredine. Votline, snežišča.
Nad votlinami se boči masiv Glave s podstavkom. Po polici desno na gruščnato ramo (možic). Čez prodišče v kamin, ki ga tvori na levi strani plošča nad votlinami, na desni pa ozek stebriček. Po kaminu in stebru (IV+) v večji kamin in po krušljivem svetu na vrh stolpička, ki se izoblikuje na desni. Spust desno v korito pod gladko zajedo. Po njej (k) in levi steni na razbit svet pod Glavo. 
Levo 50 m do prislonjene skale v vzporednici canvas briefcase navpičnih poklin (možic). Po strmi plošči in poklinah (2 k) v slikovito lopo (V k). Iz lopice levo v previs (k) in za odpočeno lusko na večje stojišče (V+) levo v previs (2 k) in po gladki poklini 15 m navzgor (3 k z zagozdami) do prilepljene luske (2 k, stojišče za drugega, VI). Prvi spleza še malo navzgor do nekakšne votline pod lijakasto počjo. Skozi lijak (VI+, k 2 zagozda), v gladko zajedo in čez krušljiv previs (VI), ki ga tvori v steno zagozden bolvan, viden iz doline, na vodoravno polico. Po grebenu še 1 uro do vrha.
Ocena: Višina stene 1100 metrov. Orientacija težavna. replica handbags Napeta in zahtevna tura v različni kamenini. Težavnostna stopnja IV, IV+, Glava VI, VI+. Skupni čas plezanja 14 ur. V steni ostalo 15 klinov, od teh jih 7 odpade na poizkuse.

Plezala Marko Dular in Ljubo Juvan dne 8. avgusta 1956

PV 1957/1/5-10
Marko Dular

vir:  http://www.gore-ljudje.net/novosti/60392/