Planinsko društvo Grmada Celjesreda, 15. julij 2015
Franček Knez, guru slovenskega alpinizma, praznuje 60 let
Franček Knez, tiha legenda slovenskega alpinizma, je 15. julija 2015 preštel šest desetletij. Eden največjih plezalcev in alpinistov našega časa je nanizal osupljivo veliko prvenstvenih vzponov v najtežjih stenah doma in po svetu ter pustili svoje prvenstvene smeri v vseh 'treh problemih Alp'. Redkobesedni Franček na stežaj odpre vrata svoje globoko doživete alpinistične poti med platnicami Ožarjenega kamna.
Vrhunski alpinist, rojen 15. julija 1955 v Celju, je vzklil iz kratkohlačnika, ki je čuječe raziskoval grape, soteske, skale in gozdove v okolici rodnih Rimskih Toplic. Otrok narave je svoje čudenje nad stvarmi, ki se z višine prikažejo v povsem drugačni luči, prelil v plezanje in alpinizem. "Franček Knez, eden največjih plezalcev in alpinistov našega časa, je preplezal osupljivo veliko prvenstvenih vzponov v najtežjih stenah doma in v gorstvih po vsem svetu, kar je domala neponovljiv dosežek. Podatki so zgovorni: nanizal je prek 5000 vzponov in več kot 700 prvenstvenih smeri v Himalaji, Karakorumu (Trango), Andih (Chacrara, Chopicalqui) in Patagoniji (Fitz Roy, Torre Egger, Cerro Torre), pa v Združenih državah Amerike (El Capitan), zahodnih Alpah, Dolomitih in predvsem v domačih gorah, 34 med njimi samo v Severni triglavski steni. Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima svoje smeri tako v Matterhornu kot v Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene smeri v vseh 'treh problemih Alp'," se je tihi legendi slovenskega alpinizma poklonil Urban Golob. Takratni predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je leta 2010 za dosežke v slovenskem alpinizmu in za prispevke k ugledu slovenskega alpinizma v svetu in večji prepoznavnosti Slovenije z redom za zasluge odlikoval Frančka Kneza in Silva Kara.
Pride čas, ko mineva noč, ko zvodenijo sanje in duh ne najde več sladkega miru, da se nemirno premetavaš po ležišču, dokler se ne zazreš v rojevajoči se dan, v svit, ki sramežljivo razkriva tančico, stkano iz samih svetlikajočih se kristalov.
Splezal sem še na zadnji skalnat steber. Na njem so rasli modri encijani, eden med njimi pa je bil bel. Strmel sem in strmel v beli privid. V cvet, ki ga je tu zame pustila očetova roka.
Takšni, slabo zabiti, skrivenčeni klini ostajajo za mano. Precej časa je potrebno, da se v meni vzpostavi ravnovesje, ki sprejme dejstva, da v tem belem zidu ni nikakršnega varovanja in tudi ne vrnitve. Je le še pot naprej, popolnost gibanja in misel na tukaj in zdaj. Samo to in nič več. Splezava na vrh kamina. Na sneženem zmajevem hrbtu se ozreva navzgor v navpični beli steber. A ni kaj - odločitev je že davno padla.
Takrat se v sosednji steni odlomi del ledene pregrade. Zadoni pošastna salva. Veličastna je in pretresljiva - nama v čast ali v opomin? Potegnem naslednji raztežaj in se pripnem v ledne vijake. Po veliki grapi v nasprotni steni se je razlila mlečna luč polnočnega sonca. V njej zadonijo ledene orgle, zvok se razleže naokoli, in kmalu doni iz vseh grap. Zazveni leden mrtvaški marš. Spet pribrenčijo sveče. Strižem z ušesi in lovim vsak šum. Vem, da sva tokrat zagrizla v pretoplo noč. Doslej sva nizala smeri v večjem mrazu, zdaj pa je vse drugače. naju bo nocoj iz teh nedotaknjenih strmin pometlo? Samo en oster sunek bele smrti, pa bova družba onim siromakom, ki že dolga leta spe v ledenem grobu pod to steno.
Valovi ledeniške reke se srebrno lesketajo. Pod turkizno nebo kipijo ožarjeni skalni oltarji. Trepetajoč zrak režejo dolgi škrlatni žarki. Ožarijo velik, gladek graniten blok, da se blešči v nezemski lepoti. Na njem v asanah sedijo modri in pijejo zadnjo moč ugašajočega dneva. V nebo se vrtinči hvalnica. Zlati žar svetlobe se razlije, kot bi se razlilo zlato olje. Škrlat počasi slabi z zadnjim žarom, nebeški oče poljubi zemeljske otroke v slovo.
Krvavo rdeč jutranji škrlat ožari vrh nad našimi glavami in se prelije v rumenilo, ki počasi zdrsne navzdol in oblije gladko granitno obličje Torrejeve glave. Blešči se kot čisto zlato. Nebeški pozdrav izgine kot sanjski privid. Stopimo na ledeno Torrejevo krono. Izzvenelo je davno, silno hrepenenje.
Strmim v vrhove, ozaljšane z ledenimi grivami. Zvedavim očem jih že zakriva megleni zastor. Ob tej veličini je vsak dan v dolini le še bolest v sivini. Kakor padli angel bi kriknil ...
Med smehom čas prav hitro mine. A smeh je včasih le krik samotnega srca ...
Bazo preplavi val veselja. Nastane vik in krik in v silni plimi nenadne sreče je ta sunek za nekatere prehud. V oči jim stopijo solze in na ožganih licih zatrepečejo sijoči biseri. da ne bi videli teh zakladov, ki so privreli iz globin iskrene duše, obraze skrijejo v raskave dlani.
Dolga leta sem molčal in zgodbo o plezanju v Lhotseju nosil v sebi. bal sem se, da bi ji s pisanjem uničil vso veličino. A z leti jo je čas obklesal in silnost se je utrudila. Tudi prijatelje z odprave je raztrosil veter časa, tako kot trosi snežni prah po pobočjih južne stene. Ostali so le drobci, svetli, v dalji, kot takrat, ko upreš oči v jasno zvezdnato nebo.
Z enim samim stavkom lahko človek pokaže in pove več, kot bi govoril sto let.
Tisočletja je voda po steni risala žlebiče, dolbla jamice in klesala rogljiče. Danes bodo nama, tujcema, v pomoč za oprijem in stop, in meni dobro znani skrivnostni kažipot, da uresničim svojo drzno pot.
Pripravila: Manca Čujež
* Odlomki so iz knjige Ožarjeni kamen Frančka Kneza.
"Trije mušketirji", Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič - Johan, na Fitz Royu (foto arhiv Silva Kara)
Franček Knez je o sebi zapisal: "Življenje nam je dano in je največ, kar imamo. V njem so sončni in senčni dnevi in tudi rohnijo viharji, včasih nas stisnejo, da smo le sam sebi tujec. Pa kljub vsemu korajža velja, sreča spremlja hrabre." Silvo Karo ga ni zaman poimenoval "guru slovenskega modernega alpinizma" in Viki Grošelj ga je utemeljeno označil za "slovensko narodno bogastvo", saj je eden velikanov slovenskega in tudi svetovnega plezanja in alpinizma nanizal toliko vzponov in prvenstvenih smeri, da pri njem odpove vsaka matematika. Povprečen plezalec zbere okrog 1000 smeri, Knez pa se le namuzne, da deluje kot mali alpinistični odsek. Skromnemu Frančku ni mar za številke, poudarja, da vedno poišče pot, ki mu je ljuba. Zanj je življenje alpinizem in obratno. Brez izpostavljanja v javnosti, ki se ji vztrajno izogiba. Njegovo skopo odmerjene, a tehtno izbrane besede pa kar vabijo med platniceOžarjenega kamna, kjer Franček odpre vrata svoje globoko osebno doživete alpinistične poti, ki navdihuje s srčnostjo in predanostjo, očaruje s poetično igro besed in sipa življenjske modrosti.
Pride čas, ko mineva noč, ko zvodenijo sanje in duh ne najde več sladkega miru, da se nemirno premetavaš po ležišču, dokler se ne zazreš v rojevajoči se dan, v svit, ki sramežljivo razkriva tančico, stkano iz samih svetlikajočih se kristalov.
Splezal sem še na zadnji skalnat steber. Na njem so rasli modri encijani, eden med njimi pa je bil bel. Strmel sem in strmel v beli privid. V cvet, ki ga je tu zame pustila očetova roka.
Takšni, slabo zabiti, skrivenčeni klini ostajajo za mano. Precej časa je potrebno, da se v meni vzpostavi ravnovesje, ki sprejme dejstva, da v tem belem zidu ni nikakršnega varovanja in tudi ne vrnitve. Je le še pot naprej, popolnost gibanja in misel na tukaj in zdaj. Samo to in nič več. Splezava na vrh kamina. Na sneženem zmajevem hrbtu se ozreva navzgor v navpični beli steber. A ni kaj - odločitev je že davno padla.
Takrat se v sosednji steni odlomi del ledene pregrade. Zadoni pošastna salva. Veličastna je in pretresljiva - nama v čast ali v opomin? Potegnem naslednji raztežaj in se pripnem v ledne vijake. Po veliki grapi v nasprotni steni se je razlila mlečna luč polnočnega sonca. V njej zadonijo ledene orgle, zvok se razleže naokoli, in kmalu doni iz vseh grap. Zazveni leden mrtvaški marš. Spet pribrenčijo sveče. Strižem z ušesi in lovim vsak šum. Vem, da sva tokrat zagrizla v pretoplo noč. Doslej sva nizala smeri v večjem mrazu, zdaj pa je vse drugače. naju bo nocoj iz teh nedotaknjenih strmin pometlo? Samo en oster sunek bele smrti, pa bova družba onim siromakom, ki že dolga leta spe v ledenem grobu pod to steno.
Valovi ledeniške reke se srebrno lesketajo. Pod turkizno nebo kipijo ožarjeni skalni oltarji. Trepetajoč zrak režejo dolgi škrlatni žarki. Ožarijo velik, gladek graniten blok, da se blešči v nezemski lepoti. Na njem v asanah sedijo modri in pijejo zadnjo moč ugašajočega dneva. V nebo se vrtinči hvalnica. Zlati žar svetlobe se razlije, kot bi se razlilo zlato olje. Škrlat počasi slabi z zadnjim žarom, nebeški oče poljubi zemeljske otroke v slovo.
Krvavo rdeč jutranji škrlat ožari vrh nad našimi glavami in se prelije v rumenilo, ki počasi zdrsne navzdol in oblije gladko granitno obličje Torrejeve glave. Blešči se kot čisto zlato. Nebeški pozdrav izgine kot sanjski privid. Stopimo na ledeno Torrejevo krono. Izzvenelo je davno, silno hrepenenje.
Strmim v vrhove, ozaljšane z ledenimi grivami. Zvedavim očem jih že zakriva megleni zastor. Ob tej veličini je vsak dan v dolini le še bolest v sivini. Kakor padli angel bi kriknil ...
Med smehom čas prav hitro mine. A smeh je včasih le krik samotnega srca ...
Bazo preplavi val veselja. Nastane vik in krik in v silni plimi nenadne sreče je ta sunek za nekatere prehud. V oči jim stopijo solze in na ožganih licih zatrepečejo sijoči biseri. da ne bi videli teh zakladov, ki so privreli iz globin iskrene duše, obraze skrijejo v raskave dlani.
Dolga leta sem molčal in zgodbo o plezanju v Lhotseju nosil v sebi. bal sem se, da bi ji s pisanjem uničil vso veličino. A z leti jo je čas obklesal in silnost se je utrudila. Tudi prijatelje z odprave je raztrosil veter časa, tako kot trosi snežni prah po pobočjih južne stene. Ostali so le drobci, svetli, v dalji, kot takrat, ko upreš oči v jasno zvezdnato nebo.
Z enim samim stavkom lahko človek pokaže in pove več, kot bi govoril sto let.
Tisočletja je voda po steni risala žlebiče, dolbla jamice in klesala rogljiče. Danes bodo nama, tujcema, v pomoč za oprijem in stop, in meni dobro znani skrivnostni kažipot, da uresničim svojo drzno pot.
Pripravila: Manca Čujež
* Odlomki so iz knjige Ožarjeni kamen Frančka Kneza.
